Matematika v praksi

Matematika v praksi

Avtor: Primož Potočnik

1. PRAVIČNA DELITEV KOLAČA

V vsakdanjem življenju se velikokrat znajdemo v situaciji, ko je potrebno neko premoženje razdeliti med več ljudi, tako da se noben ne čuti prikrajšanega.Če gre za premoženje v denarju, je naloga preprosta - vsak upravičenec prejme svoj proporcionalni delež celotnega premoženja. Težava nastopi,če je oblika premoženja takšna, da posamezne dele celote različni upravičenci vrednotijo drugače.

Primer

V nadaljevanju bomo opisali, kako poiskati zadovoljivo delitev premoženja v primeru dveh ali treh upravičencev. Premoženje bomo pri tem nazorno imenovali kolač, upravičence pa igralce. Predpostavili bomo, da lahko kolač delimo v poljubno majhne dele. Pri tem dopuščamo, da vsak igralec po svoje oceni, kolikšen del celote predstavlja posamezen del kolača.

Na primer,če je potrebno deliti zapuščino, ki obsega nekaj neprimičnin, avto, zbirko starih starih kovancev in morda nekaj denarja, ni nujno, da vsi dediči posamezni del zapuščine cenijo enako.

Možna rešitev problema

Možna rešitev problema

Premoženje najprej prodajo na trgu (in s tem vrednotenje delov premoženja prepustijo trgu), in si iztržek v enakih delih razdelijo med seboj. Kaj pa,če tega nočejo storiti - denimo zato, ker trenutne razmere na trgu niso ugodne za prodajo?

Nazaj

1.1. PROPORCIONALNA DELITEV IN DELITEV BREZ ZAVISTI

Definicija
Naj bo delitev kolača med igralcev. Delitev je proporcionalna, če vsak igralec meni, da je dobil vsaj -ti del kolača. Delitev je brez zavisti,če vsak igralec meni, da nihče ni dobil več kot on sam.

Trditev
Vsaka delitev kolača brez zavisti je tudi proporcionalna.

Dokaz

Na tem mestu se seveda postavi vprašanje, ali morda pojma "delitev brez zavisti" in "proporcionalna delitev" kar sovpadata. Če kolač delimo med dva igralca, je temu gotovo tako, saj pri proporcionalni delitvi vsak igralec meni, da je dobil vsaj pol kolača, od koder sledi, da drugi igralec ni mogel dobiti več kot on sam. Kot kaže naslednji zgled, pa pri več kot dveh igralcih temu ni več tako.

Zgled

Zgled

Poišči proporcionalno delitev kolača med tri igralce, ki ni brez zavisti.

Denimo, da kolač razrežemo na tri kose, , in , in da trije igralci, , in , vrednotijo kose kolača kot prikazuje spodnja tabela.

Oglejmo si delitev , pri kateri dobi kos , dobi kos in dobi kos . Delitev je proporcionalna, saj vsak igralec meni, da je prejel natanko kolača. Ni pa brez zavisti, saj igralec zavida igralcu , ker meni, da je prejel kolača, on sam pa le .

Dokaz

Denimo, da trditev ne drži. Tedaj obstaja delitev kolača med igralcev, ki je brez zavisti, ni pa proporcionalna. Po definiciji proporcionalnosti to pomeni, da obstaja igralec, denimo , ki meni, da je dobil strogo manj kot kolača. Ker pa je delitev proporcionalna, hkrati meni, da nihče drug ni dobil več kot on. Igralec torej meni, da je vsak od igralcev dobil strogo manj kot kolača, in zato vsi skupaj strogo manj kot kolača. To pa je seveda nemogoče,saj je bil med igralce razdeljen celoten kolač. To protislovje kaže, da je bila naša začetna predpostavka (da trditev ne drži) napačna.

1.2. DELITEV ZA DVA IGRALCA: REŽI IN IZBERI

Postopek delitve kolača med dva igralca je preprost. V prvem koraku eden od igralcev (denimo ) razreže kolač na dva kosa, v drugem koraku pa igralec izbere enega od kosov zase. če je igralec v prvem koraku kolač razdelil na dva, po njegovem enako velika kosa, bo ne glede na izbiro igralca po njegovem prejel polovico kolača. Zato ne zavida igralcu . Seveda pa tudi igralec , ki seveda izbere večjega od obeh kosov (oziroma katerega koli,če sta po njegovem enako velika), ne zavida igralcu . Dobljena delitev kolača je tako brez zavisti.

Zaradi rezanja in izbiranja se zgoraj opisani postopek imenuje tudi reži in izberi.

1.3. DELITEV BREZ ZAVISTI ZA TRI IGRALCE

Oglejmo si še postopek delitve kolača med tri igralce, denimo , in , ki vsakemu od njih, če le postopa razumno, zagotavlja, da po končani delitvi ne bo zavidal nikomur. Postopek bomo opisali v obliki korakov. Ob vsakem koraku bomo tudi navedli, kako naj posamezni igralec ravna, da na koncu ne bo zavidal nikomur.

1. Igralec naj razreže kolač na tri dele

Komentar

2. Igralec lahko bodisi ne stori nič bodisi od enega od treh kosov odreže del in ga da na stran. V slednjem primeru imenujmo zmanjšani kos , odrezani del pa . Z odrezkom se do nadaljenga ne bomo ukvarjali.

Komentar

3. Igralci naj si zaporedoma izberejo po en kos (ne upoštevajoč odrezka ). Najprej naj svoj kos izbere igralec , nato igralec in nazadnje igralec .Če je igralec v prejšnjem koraku kos zmanjšal, mora zdaj izbrati zmanjšani kos , razenče ga ni pred njim izbralže igralec .Če v drugem koraku igralec ni odrezal dela , je s tem delitev končana. Sicer pa si naj igralci razdelijoše odrezek , kot je opisano v nadaljevanju.

Komentar

Komentar

Igralec ravna razumno,če jih razdeli na tri zanj enake dele.

Komentar

Igralec ravna razumno,če z rezanjem doseža, da sta največja dva kosa enako velika, tretji pa manjši od njiju. Pri tem naj ne stori nič,če staže na začetku bila največja kosa enako velika.

Komentar

V tem trenutku vsak igralec,če je le ravnal razumno, meni, da je njegov kos vsaj tako velik kot kosa drugih dveh igralcev. Res, igralec gotovo tako misli, saj je izbiral prvi. Igralec je poskrbel, da sta bila pred izbiranjem največja kosa enako velika (eden od teh je bil ravno kos ), tako da lahko tudi, ko je že izbral svoj kos,še vedno izbere enega od največjih kosov. Nazadnje izbira . Vendar, ker je na začetku kolač razrezal na tri enake dele, zmanjšani kos pa je moral izbrati (če ga ni izbralže ), je tudi on s preostalim kosom zadovoljen.

4. Tisti od igralcev in , ki ni prejel kosa , naj razreže odrezek na tri dele. Tega igralca bomo imenovali delilec, drugega od igralcev in pa nedelilec.

Komentar

5. Igralce izberejo vsak svoj kos odrezka v naslednjem vrstnem redu: Najprej nedelilec, nato igralec in nazadnje delilec.

Komentar

Komentarji pri posameznih korakih kažejo, da je delitev, dobljena po opisanem postopku (in pri predpostavki, da se vsi igralci odločajo razumno) brez zavisti.

S podobno enostavnim postopkom lahko dosežemo proporcionalno delitev tudi v primeru poljubno velikegaštevila igralcev. Delitev brez zavisti je pri večjemštevilu igralcev precej težje doseči.

Komentar

Delilec ravna razumno,če odrezek razdeli na tri zanj enake dele.

Komentar

Igralci ravnajo razumno,če izberejo po njihovo največji kos, ki ješe na razpolago. Premislimo, da po tej delitvi vsak meni, da je prejel vsaj tako velik kos kolača, kot ostala dva igralca. Nedelilec gotovo misli tako, saj je izbiral prvi. Igralec ni zavisten nedelilcu, saj je nedelilec v prvem krogu delitve prejel zmanjšani kos , ki je po mnenju igralca tudi skupaj s celotnim odrezkom še vedno manjši enak kosu, ki ga je sam prejel v prvem krogu. Seveda ne zavida niti delilcu, saj je izbiral pred njim. Delilec pa tudi ne zavida ostalima dvema, saj je odrezek razrezal v tri zanj enake dele.

2. VOLILNA MOČ

Temelj življenja v skupnosti je sposobnost sporazumnega odločanja tudi v primeru, ko imajo člani skupnosti različna mnenja. V moderni demokraciji odločanje v skupnosti navadno temelji na takšnem ali drugačnem večinskem načelu - odločitev se sprejme, če zanjo glasuje dovolj velika večina članov. Običajno odločanje poteka po načelu "en človek en glas". Obstajajo pa primeri, ko glasovi posameznih članov skupnosti niso enakomerno porazdeljeni. Primer takšne situacije je odločanje na skupščini delničarjev delniške družbe, pri kateri je število glasov posameznega delničarja sorazmerno s številom delnic, ki so v njegovi lastni. Vprašanje, s katerim se bomo ukvarjali v tem poglavju, je, ali je dejanska moč odločanja posameznika sorazmerna s številom glasov (njegovo težo), ki mu pripadajo.

Zgodovinski zgled

Zgodovinski zgled

Evropska skupnost je med leti 1958 in 1973 obsegala šest članic: Nemčijo, Francijo, Italijo, Belgijo, Nizozemsko in Luksemburg. V tem obdobju so odločitve v Svetu Evropske skupnosti praviloma sprejemali z 12 od 17 možnih glasov, ki so bili med članice razporejeni takole: Nemčija, Francija in Italija po 4 glasovi, Belgija in Nizozemska po 2 in Luksemburg 1 glas. Glasovi v Svetu so bili tako razporejeni približno v skladu z velikostjo države, kar se morda zdi smiselno in pošteno - pri je tudi daleč najmanjša članica, Luksemburg, imela svoj glas. Vendar pa so članice kmalu ugotovile, da je glas Luksemburga pri glasovanju o konkretni odločitvah popolnoma irelevanten: če so za nek sklep skupaj z Luksemburgom zbrali vsaj 12 glasov, bi jih vsaj 12 zbrali tudi brez Luksemburga. Luksemburg je imel tako enako moč soodločanja v Svetu Skupnosti, kot bi jo imel, če bi bil brez glasu.

2.1. BANZHAFOV INDEKS VOLILNE MOČI

Zgoraj opisano neskladje med številom glasov in dejansko močjo soodločanja poskusimo pojasniti z matematičnimi sredstvi. Mislimo si, da pri odločanju sodeluje igralcev, imenujmo jih . Vsakemu igralcu priredimo njegovo utež z intervala med in in predpostavimo, da je vsota uteži vseh igralcev enaka . Poljubni podmnožici množice rečemo koalicija. Teža koalicije je definirana kot vsota uteži posameznih članov koalicije. Pribijmo realno število , , in ga imenujmo prag odločanja. Za koalicijo pravimo, da je zmagovalna (glede na prag ), brž ko je njena teža vsaj .

Član zmagovalne koalicije je kritičen, če koalicija ni več zmagovalna. Ideja, ki se strinja v ozadju definicije Banzhafovega indeksa je prepričanje, da je moč soodločanja igralca tem večja, v čim več zmagovalnih koalicijah nastopa kot kritični člen.

Naj torej označuje število vseh zmagovlani koalicij, v kateri je igralec kritičen. Tedaj je absolutni Banzhafov indeks igralca definiran kot

relativni Banzhafov indeks pa kot

Hitro se prepričamo, da je vsota relativnih Banzhofovih indeksov vseh igralcev enaka :

V tem smislu lahko relativni Banzhafov indeks razumemo kot odstotek dejanske moči odločanja posameznega igralca.

2.2. ZGLEDI

Za prvi zgled izračunajmo Banzhafov indeks treh igralcev , in , katerih uteži so porazdeljene takole: Igralec naj nosi glasov, in glasov. Prag odločanja postavimo na . Bežen pogled na razdelitev glasov pokaže, da je za sprejem sklepa potrebna podpora vsaj dveh igralcev - in to katerih koli dveh igralcev. Kljub občutni razliki v teži imajo vsi trije igralci enako moč pri sprejemanju odločitev. če naj Banzhafov indeks pravilno odraža volilne moči, bi moral biti pri vseh treh igralcih enak. Pa ga izračunajmo.

Najprej poiščemo vse možne koalicije. Teh je , kjer je število igralcev, sistematično pa jih naštejemo tako, da navedemo vsa možna zaporedja ničel in enic dolžine , pri čemer posamezno zaporedje interpretiramo kot tisto koalicijo, katere člani so natanko tisti igralci, pri katerih stoji enica. Pri vsaki koaliciji izračunamo njeno težo in glede na prag odločimo, ali je zmagovalna. Nazadnje pri vsaki zmagovalni koaliciji poiščemo še kritične člane.

Rezultati postopka

Rezultati postopka

koalicijatežazmagovlna?kritični
NE
NE
NE
DA
NE
DA
DA
DA

Iz tabele je razvidno, da je vsak od igralcev kritičen v natanko dveh koalicijah. Ker je število igralcev enako , je absolutni Banzhafov indeks vseh treh enak

relativni indeks pa

tako kot smo pričakovali.

Za drugi zgled vzemimo situacijo s štirimi igralci, katerih uteži so porazdeljene takole:

Prag odločanja naj bo ponovno enak .

Iskanje zmagovalnih koalicij

Izračun Banzhafovega indeksa

Naloga

Premisli, kako na volilno moč posameznih igralcev iz zgledov prejšnjega razdelka vpliva dviganje praga odločanja. Ali takšno dviganje vedno koristi najmanjši članici, in to ne glede na velikost dviga praga odločanja?

Iskanje zmagovalnih koalicij

koalicijatežazmagovalna?kritični
NE
NE
NE
NE
NE
NE
DA
DA
NE
NE
DA
DA
DA
DA
DA
DA

Izračun Banzhafovega indeksa

Organizirajmo ga v obliki spodnje tabele:

Kot vidimo, je v tem primeru volilna moč enakomerno porazdeljena med prve tri igralce, medtem ko igralec nima nobene moči, saj je vsaka zmagovalna koalicija, v kateri sodeluje, zmagovalna tudi brez njega. Do takšnega neravnovesja volilne moči je prišlo kljub temu, da so uteži posameznih igralcev relativno blizu skupaj.

2.3. VOLILNA MOČ STRANK V DRŽAVNEM ZBORU

Na državnozborskih volitvah leta 2008 smo državljani porazdelili poslanske sedeže med sedem političnih strank na način, kot kaže spodnja tabela. Poleg 88 sedežev, ki jih zasedajo čani strank, Ustava zagotavlja tudi dva sedeža za predstavnika italijanske in madržarske skupine. V nadaljevanju bomo na ta dva predstavnika gledali kot na samostojno poslansko skupino (tj. stranko), ki jo bomo označevali z NS (narodne skupnosti).

Porazdelitev poslanskih sedežev

Za izračun Banzhafovega indeksa moramo pregledati možnih koalicij (v resnici je potrebno obravnavati le zmagovalne koalicije, ki jih je občutno manj).

Pojasnilo

Banzhafovi indeksi

V spodnji tabeli so navedeni Banzhafovi indeksi pri dveh pragih odločanja (običajne večinskem, ki zahteva 46 glasov, in dvotretjinskim s 60 glasovi).

strankasedeži
SD
SDS
ZARES
DeSUS
SNS
SLS
LDS
NS

Ker je to kar veliko število, se ga najbrž sami (če ravno nimamo viška časa) ne bomo lotili sami na roke. Lahko pa si pomagamo z računalniškim programom (če ga znamo sestaviti) ali pa tako, da na pomoč pokličemo prijatelje. V skupini ljudi lahko delo organiziramo tako, da vsak od njih pregleda vse koalicije, ki imajo članstvo prvih štirih strank predpisano. Na primer, prvi pregleda vse koalicije, ki vključujejo SD, SDS, ZARES in DeSUS; drugi vse koalicije s SD, SDS, ZARES in brez DeSUS; tretji vse koalicije s SD, SDS, brez ZARES in z DeSUS itd.

Spodnja tabela prikazuje porazdelitev poslanskih sedežev med sedem političnih strank.

strankasedeži
SD
SDS
ZARES
DeSUS
SNS
SLS
LDS
NS

3. POŠTENI RAZPOREDI SOOČENJ

Leta 1997 smo imeli v Sloveniji predsedniške volitve, na katerih je kandidiralo osem predsedniških kandidatov: Bernik, Cerar, Kovač, Kučan, Miklavič, Peršak, Podobnik in Poljšak. V predvolilnem času je nacionalna televizija organizirala osem soočenj kandidatov, pri čemer so na vsakem soočenju sodelovali trije izmed osmih kandidatov. Ker so se na televiziji odločili za ravno toliko soočenj kot je bilo kandidatov, so lahko soočenja organizirali tako, da je vsak izmed kandidatov nastopil enako mnogokrat - tako nenazadnje veleva tudi zakon.

Kljub temu pa pozornemu gledalcu ni ušlo, da sta se Kučan in Podobnik srečala na dveh soočenjih, medtem ko se nekateri pari kandidatov sploh niso srečali. Takšno neravnovesje bi morda nekateri lahko razumeli kot favoriziranje kandidatov Kučana in Podobnika. Bi se televizija tej nerodnosti lahko izognila? Vprašanje torej je: Ali obstaja razpored osmih soočenj osmih kandidatov - po trije na vsakem soočenju - pri katerem se vsak par sreča največ enkrat?

3.1. KOMBINATORIČNE KONFIGURACIJE

Nalogo razporeda soočenj lahko matematično formuliramo v jeziku kombinatoričnih konfiguracij.

Definicija
Naj bo poljubna neprazna končna množica in poljubna družina podmnožic množice ; elemente množice imenujmo točke, elemente množice pa bloki ali tudi premice. Tedaj paru rečemo kombinatorična konfiguracija, če so izpolnjeni naslednji trije aksiomi.

Aksiomi

Če z označimo število točk, z pa število blokov, tedaj rečemo, da je takšna konfiguracija tipa . Kadar je in , govorimo o simetrični konfiguraciji tipa .

Vprašanje "poštenega" razporeda soočenj osmih kandidatov s predsedniških volitev leta se torej prevede na vprašanje obstoja kombinatorične konfiguracije tipa . Pri tem za množico točk vzamemo kar množico predsedniških kandidatov, vsak posamezni blok pa razumemo kot trojico kandidatov, ki so se srečali na danem soočenju.

Premislimo najprej, da lahko število (tj. število pojavitev posameznega kandidata v osmih soočenjih) določimo na podlagi ostalih podatkov. Splošneje, dokažimo, da velja naslednja trditev.

Trditev
Če obstaja kombinatorična konfiguracija tipa , tedaj je .

Dokaz

Od tod sledi, da je pri iskani konfiguraciji tipa parameter enak . Iščemo torej simetrično konfiguracijo tipa .

Dokaz

Dokaz izpeljimo s pomočjo "računovodskega pravila". Definirajmo množico

in preštejmo njene elemente na dva različna načina. Najprej opazimo, da se vsak pojavi kot prva komponenta v parih iz natanko -krat - z vsakim blokom, v katerem je vsebovan, enkrat. Ker je točk v ravno , je torej parov v natanko .

Po drugi strani pa vsak nastopi kot druga komponenta v parih iz natanko -krat - z vsako točko, ki jo vsebuje, po enkrat. Zato je . Ker morata oba načina štetja elementov množice dati enak rezultat, dobimo enakost .

Aksiomi

A1. Obstaja takšno naravno število , da je vsaka točka iz vsebovana v natanko blokih iz .
A2. Obstaja takšno naravno število , da vsak blok iz premore vsebuje natanko točk iz .
A3. Vsak par točk iz je hkrati vsebovan v največ enem bloku iz .

3.2. MÖBIUS-KANTORJEVA KONFIGURACIJA

Izkaže se, da obstaja (do preimenovanja točk natančno) natanko ena simetrična konfiguracija tipa . Imenuje se Möbius-Kantorjev konfiguracija in je definirana takole:

= ,
= .

Če števila nadomestimo z imeni osmih predsedniških kandidatov, dobimo optimalni razpored soočenj, ki bi zagotavljal, da se vsaka dva kandidata srečata natanko enkrat. Grafično si lahko konfiguracijo predočimo s pomočjo spodnje sheme.

(graf.jpg)

Pri tej shemi vidimo osem točk: tri oglišča trikotnika, tri razpolovišča trikotnikov in dve točki, ki ležita na presečišču težiščnice in povezovalke dveh razpolovišč stranic. Vidimo tudi osem črt: tri stranice trikotnika, dve težiščnici, dve povezovalki razpolovišč stranic in eno krivo črto. Vsaka točka leži na natanko treh črtah in vsaka črta vsebuje natanko tri točke. Vsaki dve točki ležita na največ eni črti. Obstajajo pa tudi štirje pari točk, ki ne ležijo na nobeni črti. To so pari , , in .

3.3. PARI, KI SE NE SREČAJO

V kombinatorični konfiguraciji zahtevamo, da se vsaki dve točki pojavita v natanko enem bloku. Premislimo, koliko parov točk , , v kombinatorični komnfiguraciji tipa je takšnih, da niso vsebovani v nobenem bloku iz (za točki, ki tvorita takšen par, bomo rekli, da se ne srečata).

Dokažimo najprej naslednji pomožni rezultat.

Lema
Naj bo poljubna množica z elementi. Tedaj je število neurejenih parov , , množica enako

Dokaz

Iz zgornje trditve sledi, da je vseh parov točk iz ravno , v posamičnem bloku pa se pojavi natanko parov. Ker je blokov , vsak par pa se pojavi v največ enem bloku, se torej v vseh blokih skupaj pojavi natanko parov. Od tod sledi naslednja trditev.

Dokaz

V to se najlažje prepričamo, če elemente množice uredimo,

in sestavimo kvadratno tabelo

V tej tabeli vsak par , , nastopa natanko dvakrat: enkrat na presečišču -tega stolpca in -te vrstice, drugič na presečišču -tega stolpca in -te vrstice. Ker je parov v tabeli (saj izmed možnih pozicij zasedajo simboli ) in ker se vsak par pojavi natanko dvakrat, je parov ravno .

Trditev
V kombinatorični konfiguraciji tipa je natanko

takšnih parov, ki se v konfiguraciji ne srečajo.

Če se omejimo na konfiguracije tipa , dobimo naslednjo posledico zgornje trditve.

Posledica

Kot smo že ugotovili v prejšnjem razdelku, se v Möbius-Kantorjevi konfiguraciji, ki je tipa , ne srečajo štirje pari.

Posledica

V simetrični konfiguraciji tipa je natanko

takšnih parov, ki se v konfiguraciji ne srečajo.

4. STEINERJEVI SISTEMI TROJK

Pričnimo poglavje z naslednjo nalogo, ki jo je daljnega leta 1850 v ameriški družabni reviji Lady's and Gentleman's Diary objavil Thomas Kirkman.
Naloga se glasi takole:
Petnajst šolark se sprehaja vsak dan v tednu v petih vrstah, po tri v vrsti. Organiziraj njihove sprehode tako, da nobeni dve ne bosta hodili v isti vrsti več kot enkrat. (V angleškem orignalu: Fifteen young ladies of a school walk out three abreast for seven days in succession: it is required to arrange them daily so that no two shall walk abreast more than once.) Ker ima teden sedem dni, v enem tednu šolarke oblikujejo vrst (vsak dan po ). Ker gre vsaka šolarka na sprehod vsak dan v tednu, pomeni, da se pojavi v natanko sedmih trojkah. Če z označimo množico šolark, z pa množico trojk, ki jih v sedmih dneh sprehajanja oblikujejo šolarke, nam pogoj, da se nobeni dve šolarki ne sprehajata v isti vrsti več kot enkrat, zagotovi, da je par kombinatorična konfiguracija tipa . Pa vstavimo podatke , , in v formulo:

To pa pomeni, da se pri takšnem razporedu sprehodov vsaki dve šolarki sprehajata v isti vrsti natanko enkrat (in ne zgolj največ enkrat) na teden. Iskana konfiguracija šolark in trojk ima torej dodatno lastnost, da se v njej prav vsak par šolark sreča natanko enkrat. Pri tem rečemo, da par tvori Steinerjev sistem trojk.

Definicija
Naj bo poljubna neprazna množica in množica nekih trielementnih podmnožic množice . Če za vsak par , , obstaja natanko ena trojka , ki vsebuje tako in , potem rečemo, da par tvori Steinerjev sistem trojk.

Ker v zgornji definiciji ne zahtevamo izrecno, da je vsaka točka vsebovana v istem številu blokov, ni povsem očitno, da je Steinerjev sistem trojk nujno tudi kombinatorična konfiguracija. Da je temu tako, bomo med drugim dokazali v naslednji trditvi.

Izrek:
Za par , , , sta ekvivalentni naslednji trditvi:
(i) je Steinerjev sistem trojk;
(ii) je kombinatorična konfiguracija tipa , kjer je , in .

Dokaz

Trditev
Če obstaja Steinerjev sistem trojk z točkami, tedaj je oblike ali pa oblike za neko naravno število .

Dokaz

V resnici velja tudi obrat zgornje trditve: Za vsako število oblike ali , , obstaja Steinerjev sistem trojk z točkami. To dejstva je precej težje dokazati kot zgornjo trditev.

4.1. KIRKANOVI SISTEMI TROJK

Vrnimo se sedaj prvotni nalogi o petnajst šolarkah. Pri tej nalogi iščemo sistem trojk na točkah z dodatno lastnostjo, da lahko množico trojk zabijemo v sedem skupin (dni) po pet trojk (vrste v sprehodu danega dne), tako da se v vsaki skupini vsaka točka pojavi natanko enkrat. Steinerjevim sistemom trojk, ki omogočajo takšno razbitje množice trojk pravimo tudi Kirkmanovi sistemi trojk.

Trditev
Če obstaja Kirmanov sistem trojk na točkah, je za neko naravno število .

Podobno kot pri Steinerjevih sistemih tudi tu velja obrat zgornje trditve, ki pa ga je zelo težko dokazati: Za vsako število oblike , , obstaja Kirmanov sistem trojk na točkah. To nam pove, da je osnovni Kirkmanov problem s šolarkami rešljiv, saj je Eno od možnih rešitev si lahko ogledate, denimo, na Wikipediji.

Dokaz

Predpostavimo najprej, da velja (i). Dokažimo najprej, da je kombinatorična konfiguracija. Če primerjamo definiciji sistema Steinerjevih trojk in kombinatorične konfiguracije, vidimo, da moramo le še dokazati, da obstaja takšno naravno število , da se vsaka točka iz pojavi v natanko blokih iz . Še več, radi bi videli, da je takšen enak . V ta namen vzemimo in si oglejmo množico vseh trojic

iz , v katerih nastopa točka . Ker z vsakim elementom množice nastopi v trojici natanko enkrat (to nam zagotavlja definicija Steinerjevega sistema trojk), se vsak element iz množice med elementi pojavi natanko enkrat. Od tod sledi, da je zgoraj naštetih trojk natanko , oziroma z drugimi besedami, točka se pojavi v natanko trojkah iz . S tem smo dokazali, da je kombinatorična konfiguracija tipa , pri čemer je . Ker je po definiciji, se lahko v pravilnost formule za prerpičamo s pomočjo enakosti , ki velja pri poljubni kombanitorični konfiguraciji.

Predpostavimo sedaj, da velja (ii). Če želimo dokazati, da je v tem primeru par Steinerjev sistem trojk, moramo dokazati, da se vsak par točk v konfiguraciji sreča. To pa sledi iz trditve~\ref{trd:nesreca}, saj je

Od to sledi naslednji pogoj na obstoj Steinerjevega sistema trojk z točkami.

Dokaz

Naj bo Steinerjev sistem trojk z točkami. Tedaj se, po prejšnji trditivi, vsaka točka pojavi v trojkah, od koder sledi, da je naravno število, in zato liho število. Od tod sledi, da lahko zapišemo v obliki za neko naravno število . Po drugi strani je število trojk v enako

% Ker je tudi naravno število, od tod sledi, da deli ali pa . V prvem primeru je za neko naravno število . Ker je liho število, mora biti tudi število liho, in zato

za neko naravno število .

Če pa deli , je za neko naravno število , in zato

Trditev je s tem dokazana.

5. EULERJEV PROBLEM 36 ČASTNIKOV

Legenda pravi, da je Katarina Velika Eulerju, ko je le-ta živel na njenem dvoru, zadala naslednjo nalogo: "Na dvoru bom sprejela predstavnike regimentov. Vsak regiment bo predstavljalo žastnikov, po en žastnik vsakega od činov. Razvrsti teh 36 častnikov v formacijo tako, da bo v vsaki vrsti in v vsaki koloni natanko en častnik iz vsakega regimenta in natanko en častnik vsakega čina."

Euler naj bi po daljšem iskanju rešitve obupal in Carici Katarini zagotovil, da takšen razpored ni možen. Da bi svojo trditev tudi ustrezno matematično podkrepil, je pričel raziskovati tako imenovane latinske kvadrate.

5.1. LATINSKI KVADRATI

Latinski kvadrat velikosti je razporeditev Števil (ali elementov katere koli druge elementne mnoŽice) v mrežo, pri kateri se v vsaki vrstici mreže in v vsakem stolpcu mreže pojavi vsako število iz množice natanko enkrat. Zgledov latinskih kvadratov ni težko najti. Najpreprostejši način konstrukcije latinskega kvadrata velikosti je naslednji: V prvo vrstico kvadrata zapovrstjo navedemo števila . V drugo vrstico navedemo ta-ista števila v zamaknenjem vrstnem redu: . Postopek nadaljujemo tako, da v vsaki naslednji vrstici števila iz prejšnje vrstice ciklično zamaknemo še za eno mesto v levo. Tako v tretji vrstici dobimo števila z vrstnim redom . Končamo z -to vrstico, v kateri so števila navedena v vrstnem redu .

S pomočjo latinskega kvadrata velikosti lahko Eulerjevo nalogo rešimo "na pol". Dosežemo namreč lahko, da se v vsaki vrstici in vsakem stolpcu pojavi natanko en predstavnik vsakega od šestih regimentov. To pač storimo tako, da vse častnike 1. regimenta označimo s številom , častnike 2. regimetna s številom itd. Latinski kvadrat velikosti nam potem predstavlja raporeditev častnikov glede na njihovo pripadnost regimentom. Seveda nam takšna rešitv še ne zagotavlja, da se bo v vsaki vrstici in vsakem stolpcu pojavil vsak čin natanko enkrat.

Podobno bi lahko latinski kvadrat velikosti uporabili za razvrstitev, pri kateri bi se vsak posamezni čin pojavil v vsaki vrstici in vsakem stolpcu natanko enkrat - le števila med in bi morali interpretirati kot čine namesto kot regimente. Če nam uspe dva latinska kvadrata (enega, ki podaja razporeditev regimentov, in drugega, ki podaja razporeditev po činih) združiti na tak način, da vsako kombinacijo čina in regimenta podamo natanko enkrat, smo nalogo častnikov rešili.

Preden nadaljujemo z Eulerjevim problemom častnikom, si oglejmo, ali znamo latinske kvadrate velikosti konstruirati še kako drugače.

5.2. MODULARNA ARITMETIKA

Za naravni števili in naj označuje ostanek števila pri deljenju z in naj

označuje množico vseh možnih ostankov pri deljenju s številom . Za definirajmo

Ni se težko prepričati, da operaciji in zadoščata mnogim običajnim pravilom, ki veljajo za običajno seštevanje in množenje v množici celih števil. Na primer, za poljubne velja naslednje:
1. in (komutativnost);
2. in (asociativnost);
3. (distributivnost);
4. , , ;
5. Za vsak obstaja neki , za katerega je (namreč, za lahko vzamemo element ).

Če za kako število obstaja število , za katerega velja, da je , potem rečemo, da je multiplikativni inverz elementa in ga označimo z , za število pa rečemo, da je obrnljivo. Množico obrnljivih števil v označimo z .

Na primer, v velja , zato je in seveda . Velja tudi in (saj ). Po drugi strani pa ni obrnljiv element, saj je za vsak . Zato je

Nekoliko drugačna je situacija v množici . Tam sta ponovno obrnljiva elementa in , saj je in , med tem ko elementi in niso obrnljivi. Denimo, če bi bil obrnljiv element in bi bil njegov inverz, bi veljalo

kar je očitno protislovje. Podobno poteka premislek za števila in . Zato velja

V splošnem velja naslednja trditev, ki pa je ne bomo dokazali.

Trditev
V množici so obrnljiva natanko tista neničelna števila, ki so tuja številu . Če je praštevilo, so v torej obrnljivi vsi neničelni elementi.

5.3. KONSTRUKCIJA LATINSKIH KVADRATOV

Operaciji in lahko uporabimo za konstrukcijo latinskih kvadratov na naslednji način. Izberimo obrnljiv element in konstruirajmo matriko velikosti , katere vrstice in stolpce oštevilčimo z elementi . Na presečišče vrstice in stolpca v vstavimo element . Predem dokažemo, da smo tako res dobili latinski kvadrat, si oglejmo konkretni zgled. Naj bo in . Tedaj je

Trditev
Če je obrnljiv element množice , tedaj je latinski kvadrat.

Dokaz

Dokaz

Dokazati moramo, da v nobeni vrstici in v nobenem stolpcu ne dobimo dveh enakih števil. Pa denimo, da bi v vrstici dobili enaki števili v stolpcih . Tedaj bi veljalo

Če na levi in desni strani prištejemo število , dobimo , in zato , kar je v protislovju z našo predpostavko.

Če pa bi se ujemala elementa v stolpcu , in sicer v vrsticah in , bi pa dobili

od koder najprej sledi (prištejemo na levi in desni strani), nato pa še (pomnožimo levo in desno stran z , kar smemo, saj je ). To pa je ponovno protislovje.

5.4. PARI ORTOGONALNIH LATINSKIH KVADRATOV

Naj bosta in dva latinska kvadrata velikosti zapolnjena s števili . Element, ki stoji na presečišču -te vrstice in -tega stolpca matrike označimo z , enako ležeči element v matriki pa z . Za latinska kvadrata in pravimo, da sta ortogonalna, če za vsak urejeni par obstaja natanko en par indeksov , tako da je in . Z drugimi besedami, in sta ortogonalna, če pari enako ležečih elementov iz in opišejo celotno množico urejenih parov iz .

Za zgled si oglejmo naslednje tri latinske kvadrate velikosti .

Kvadrata in nista ortogonalna, saj se denimo par pojavi na dveh mestih (skrajno levo zgoraj in na tretjem mestu glavne diagonale), par pa se sploh ne pojavi. Po drugi strani pa kvadrata in sta pravokotna, v kar se najlažje prepričamo, če sestavimo kvadrat parov in preverimo, da se v njem res pojavijo vsi pari števil med in (vsak natanko enkrat).

Par ortogonalnih latinskih kvadratov velikosti lahko uporabimo za rešitev različice Eulerjeve naloge z častniki iz regimentov. Na primer, če regimente označimo z in , čine pa z gen, pol, maj in por, tedaj iz zgornjega para kvadratov dobimo zahtevano razporeditev častnikov, če prve komponente parov zamenjamo po pravili gen, pol, maj in por, druge komponente pa po pravilu , , in . Tako dobimo naslednjo razporeditev:

Poglejmo si sedaj kako poiskati par ortogonalnih latinskih kvadratov velikosti za vsako liho število .

Izrek
Naj bo , , naravno število in naj bosta in obrnljiva elementa množice , za kateri je tudi razlika obrnljiva v . Tedaj sta in ortogonalna latinska kvadrata velikosti .

Dokaz

Posledica

Dokaz

Dokaz

To, da sta in latinska kvadrata, že vemo. Dokažimo še, da sta ortogonalna. Zaradi enostavnosti bomo operaciji in v pisali kar kot običajno seštevanje in množenje. Če kvadrata in nista ortogonalna, tedaj obstajata dva para indeksov in , za katera velja . Od tod sledi in . Če ti dve enakosti odštejemo med seboj, dobimo . Ker pa je element obrnljiv v , od tod sledi . Če to vstavimo v enakost , dobimo še , kar je v protislovju s predpostavko, da sta para in različna.

Posledica

Za vsako liho število obstaja par ortogonalnih latinskih kvadratov velikosti .

Dokaz

Ker je liho število, je za in števila tuje številu . Zato sta latinska kvadrata in ortogonalna.

5.5. REŠLJIVOST EULERJEVE NALOGE

V prejšnjem razdelku smo videli, kako Eulerjevo rešimo nalogo za liho število regimentov. Kaj pa, če je regimentov sodo mnogo, kot je to primer v originalni Eulerjevi nalogi (). Izkaže se, da je naloga rešljiva prav za vse , razen za in . Ršitev za števila , ki so deljiva s je dokaj enostavno poiskati (pomagamo si z rešitvijo za , ki smo jo navedli zgoraj), za števila, ki pa dajo ostanek pri deljenju s pa je konstrukcija mnogo težja.

6. IGRA NIM

Igra nim je igra za dva igralca, ki izmenično jemljeta vžigalice s treh kupčkov, pri čemer sme igralec na potezi vzeti s poljubnega (vendar le enega) kupčka poljubno število vžigalic (vsaj eno, lahko pa tudi vse). Zmaga igralec, ki vzame zadnjo vžigalico. Koliko vžigalic naj bo na kupih, da bo igra dobljena za igralca na potezi (ob njegvi pravilni igri, seveda) in koliko, da bo dobljena za igralca, ki ni na potezi?

6.1. NIM VSOTA

Vzemimo naravni števili in ter ju zapišimo dvojiško (po potrebi manjšemu od števil dodajmo na začetek nekaj ničel, da bosta obe števili imeli enako dolg zapis):

Nim-vsoto števil in definirajmo na običajen način, le da pri seštevanju v kupčku ne prenašamo viška v naslednji stolpec. Da ne bo prihajalo do zmede, bomo nim-seštevanje označevali s , navadno pa s . Velja torej

Oglejmo si zgled. Vzemimo in

Ko smo v skrajno desnem stolpcu sešteli , smo dobili kar je po modulu enako . Dobljeni rezultat ponovno interpretiramo kot število v dvojiškem zapisu in dobimo

6.2. ZMAGOVALNA STRATEGIJA

Izrek
Igra nim je v poziciji dobljena za igralca na potezi, če in samo če je nim vosta neničelna. Zmagovalna poteza je tista, ki prevede igro v pozicijo z nim-vsoto enako .

0%
0%