Zanimivo je, kako slab občutek za eksponentno rast imajo ljudje. Vaja je lahko primer iz geometrijskega zaporedja, uvod v eksponentno funkcijo ali pa "dokaz", da s pomočjo matematike lahko pokažemo, kako stvari pogosto niso takšne, kot so videti na prvi pogled.

Kako narašča število pisem (in s tem naslovov ljudi), poslanih v prvih petih krogih?

Kaj hitro ugotovimo, je potrebno izpeljati še tri kroge, če želimo z naslovi ljudi, ki so pisma dobili v tretjem krogu, priti na vrh seznamov. Dopolnimo tabelo še s tremi vrstami.

Seštejemo ljudi v zadnjih treh vrstah in dobimo . Zanimivo je sklepanje nekega dijaka. Vsak od ljudi je na istem kot Metka. Torej bo potrebno pisem oz. ljudi. Od tega moramo le odšteli ljudi, ki so že opravili prva dva kroga. Dijak je sicer dobil malo napačen rezultat, ker je vzel pisem (upošteval še začetnika verige - torej tukaj tudi teh ljudi).

Za pisma potrebujemo torej SIT mrd. SIT.

Če to vajo delamo kot vajo iz geometrijskega zaporedja, kaj hitro ugotovimo, da seštevamo potence števila .

Ugotovimo, da je za verigo kot celoto (skupno število poslanih knjig) pravzaprav vseeno, kako dolg je seznam. Važno je le število poslanih pisem, to pa se pri tej nalogi ne spreminja. V vsakem krogu bo poslanih toliko knjig, kot je bilo v prejšnjem krogu poslanih pisem. Torej bo skupno število poslanih knjig enako skupnemu številu poslanih pisem v prejšnjih krogih.

Ugotovimo, da je za posameznika najbolje, če je pismo vsakič poslano na čimveč naslovov, ter da je seznam kar se da dolg, vendar to tudi pomeni, da boš "kasneje na vrsti" in da bo moralo veliko več ljudi vstopiti v igro, preden boš prišel do prvega mesta.

Ugotovimo, da verižna pisma nujno propadejo, ker enostavno "zmanjka" ljudi. Sodelovanje v tovrstnih verižnih igrah je le izguba časa in denarja.