Sedma lekcija: Rekuzrivne enačbe

Sedma lekcija: Rekuzrivne enačbe

Avtor: Primož Potočnik

6 Rekuzrivne enačbe

OPOMBA
Zapiski teh predavanj so nekoliko zgoščeni. Pomagate si lahko tudi z razlago v [4].

6.1 Fibonaccijevo zaporedje

Oglejmo si dobro znani zgled zaporedja števil , ki je definirano rekurzivno s predpisom

,,za vse .

tako definirano zaporedje imenujemo Fibonaccijevo zaporedje, število pa -to Fibonaccijevo število. Tip vprašanja, s kateim se bomo ukvarjali v tem razdelku, je, kako izračunati -to Fibonaccijevo število, ne da bi pred tem izračunali vsa predhodna Fibonaccijeva števila.
Zgornjo nalogo lahko nekoliko posplošimo. Naj bodo poljubna kompleksna števila in naj bo poljubna funkcija. Iščemo zaporedje kompleksnih števil , katerega prvih členov je enakih v naprej predpisanim vrednostim ,

(1)

in ki za vsak zadošča enakosti

(2)

Pri tem bomo predpostavili, da je , saj bi sicer lahko s preoštevilčenjem dobili enakost istega tipa, vendar z manj členi na levi strani enakosti. Z deljenjem z vodilnim koeficientom lahko predpostavimo celo, da je .
Izrazu (2) rečemo linearna rekurzivna enačba s konstannimi koeficienti, enakostim (1) pa začetni pogoji enačbe (1). Če je funkcija na desni strani enakosti konstantno enaka nič, pristavimo še besedico homogena. Neznanka v enačbi (2) je simbol , ki predstavlja neznano zaporedje, in ne neznano število kot smo vajeni pri običajnih enačbah iz srednješolske matematike.

6.2 Prostor zaporedij

Naj bo poljuben obseg. Preslikavi

rečemo zaporedje s členi v obsegu . Vrednosti , , rečemo člen zaporedja in ga navadno označimo z . Zaporedje pa navadno označimo s simbolom , včasih pa tudi površno s simbolom . Množico vseh zaporedij s členi v označimo z .

  • Če množico opremimo z operacijami seštevanja, množenja in množenja s skalarjem po komponentah, dobimo algebrsko strukturo, ki zadošča aksiomom algebre.
  • Mi se bomo v nadaljevanju omejili na operaciji seštevanja in množenja s skalarjem, ter tako na množico gledali kot na vektorski prostor.
  • Spomnimo se, da za vsak vektorski prostor nad obsegom množico vseh linearnih preslikav iz v označimo z . Če množico opremimo z operacijama seštevanja in množenja s skalarjem po komponentah, dobimo vektorski prostor. Če pa na množici definiramo še množenje kot komponiranje preslikav, postane vektorski prostor algebra.
  • Nas bo še posebej zanimal element množice , ki mu rečemo preslikava pomika in je definiran s predpisom:

  • Naj bo

    polinom s koeficineti v obsegu . Če namesto nedoločenke vstavimo preslikavo , dobimo nov element algebre . Oglejmo si, kdaj je neko zaporedje v njegovem jedru:

    za vsak . (3)
  • Ugotovili smo, da je jedro endomorfizma natanko množica vseh rešitev enačbe (3). Polinomu pri tem rečemo karakteristični polinom enačbe (3).

6.3 Reševanje linearne rekurzivne enačbe s konstantnimi koeficienti

Pričnimo z reševanjem homogene enačbe (3). V nadaljevanju bomo predpostavili, da je . Če želimo enačbo rešiti, moramo poiskati jedro endomorfizma .

  • Karatkeristični polinom razcepimo na linearne faktorje.

  • Iz linearne algebre se spomnimo naslednjega izreka.
 
Izrek 6.1
Če sta in tuja polinoma in je endomorfizem vektorskega prostora , potem je jedro endomorfizma enako direktni vsoti jeder endomorfizmov in .
  • Z indukcijo lahko zgornji izrek posplošimo na poljubno število paroma tujih polinomov. Iz tega sledi naslednje:

  • Zadošča torej, da ugotovimo, kaj je jedro za poljuben in . Premislimo najprej, da razsežnost takšnega jedra enaka . V resnici dokažemo nekoliko splošnejšo trditev.

 
Trditev 6.2
Naj bo poljuben polinom stopnje . Tedaj je razsežnost jedra enaka .

Dokaz

  • Zdaj vemo, da je razsežnost jedra enaka . Zadošča torej najti linearno neodvisnih zaporedij iz . Z neposrednim računom se prepričamo, da zaporedja

    ležijo v jedru , in ker so očitno linearno neodvisna, tvorijo njegovo bazo. Vsako zaporedje v jedru je torej neka linearna kombinacija zgornjih zaporedij. Če so koeficienti takšne linearne kombinacije, ima ustrezno zaporedje obliko , kjer je

    S tem smo dokazali:

 
Trditev 6.3
Jedro operatorja je enako množici zaporedij , ko preteče množico vseh polinomov stopnje največ .
  • Če povzamemo vse dosedaj povedano, ugotovimo, da se splošna rešitev homogene enačbe (3) glasi:

    kjer je poljuben polinom stopnje največ .

Dokaz

Definirajmo preslikavo

,.

Ta preslikava je očitno linearna in injektivna. Je pa tudi surjektivna, saj lahko za vsak nabor začetnih členov iz enačbe rekurzivno izračunamo člene , za katere bo zaporedje ležalo v jedru operatorja . Vektorska prostora in sta torej izomorfna. S tem je trditev dokazana.

6.4 Linearne nehomogene enačbe s konstantnimi koeficienti

Splošna rešitev nehomogene enačbe

ima obliko

kjer je neka (posebna) rešitev zgornje enačbe in rešitev pripadajoče homogene enačbe

Kadar je funkcija oblike

,(*)

kjer je polinom stopnje in -kratna ničla karakterističnega polinoma (lahko je tudi ), rešitev poiščemo z nastavkom

kjer je polinom stopnje z nedoločenimi koeficienti.
Kadar je nehomogeni del enak vsoti funkcij oblike (*), , je posebna rešitev vsota posebnih rešitev nehomogenih enačb , .

Zgled
Poišči splošno rešitev rekurzivne enačbe

Rešitev

Rešitev

Karakteristični polinom ima za dvojno ničlo. Zato posebno rešitev poiščemo z nastavkom . Nastavek vstavimo v enačbo in dobimo

Odpravimo oklepaje in primerjamo koeficiente pri potencah . Dobimo sistem linearnih enačb za koe?cienta in :

Sistem rešimo in dobimo posebno rešitev . Rešimo še pripadajočo homogeno enačbo, rešitev je , ter obe rešitvi seštejemo: .

0%
0%