Ljubljansko barje ( kopija )

Ljubljansko barje ( kopija )

Avtor: Boris Horvat, Daniel Vladušič, Jerneja Fridl, Mateja Šmid Hribar, Mauro Hrvatin, Miha Pavšek, Milan Orožen Adamič, Primož Gašperič, Primož Pavlin, Simona Kermavnar, Tatjana Mustar

Več o projektu...

Virtualni sprehod po Ljubljanskem barju

Na naslednjih straneh predstavljamo izbrano dediščino v Krajinskem parku Ljubljansko barje. Dediščino lahko raziskujemo s pomočjo oblaka asociacij (tagov), 3D modela Gaea+ in časovne premice. Klik na tag nas poveže s posameznimi vsebinami, ki opisujejo značilnosti Ljubljanskega barja, klik na logo Gaea+ na interaktivni 3D zemljevid, klik na časovno premico pa z opisi posameznih objektov dediščine v DEDI.

Do opisov posameznih objektov dediščine v DEDI-ju lahko dostopate s klikom na povezave znotraj različnih vsebin o Ljubljanskem barju, s klikom na znak za objekt dediščine v Gaea+ oziroma s klikom povezavo znotraj časovne premice. V nekaterih vsebinah lahko s klikom na gumb Reference dostopate do podatkov o podrobnejšem gradivu.

Želimo vam prijetno virtualno raziskovanje Ljubljanskega barja!

(BarjeInCerkev.png)

Nazaj

Nazaj

Nazaj

Nazaj

Nazaj

Nazaj

Nazaj

Nazaj

Nazaj

Nazaj

Nazaj

Nazaj

Nazaj

Nazaj

Nazaj

Nazaj

Nazaj

Nazaj

ČASOVNI MEJNIKI

Geološki nastanek
Prvi ljudje na Ljubljanskem barju
Ljubljansko barje v Antičnem času
Osuševanje Ljubljanskega barja
Urbanizacija
Krajinski park Ljubljansko barje

Naprej

Geološki nastanek

Ljubljansko barje je mlada tektonska udorina, ki je nastala pred približno dvema milijonoma let. Ugreznila se je na stiku dinarske in alpske narivne ploskve. Barje je tektonsko zelo aktivno, saj ga prečkajo in prelamljajo številni prelomi. Ob prelomih so se ugreznili nekateri deli površja, vendar ne hkrati. Ponekod je bilo ugrezanje hitrejše, drugod so kamninski bloki zastajali. Pogrezanje Barja je dokaj hitro in neenakomerno. Ocenjuje se, da se je v zadnjih 500 letih pogreznilo za meter, v sodobnosti pa se ugreza povprečno od 1 do 5 milimetrov na leto. Osamelci so najverjetneje deli, ki zaostajajo v pogrezanju. Geofizikalne meritve in vrtine so pokazale, da se živoskalna podlaga Barja ponekod začne kar 160 m globoko.

Geograf Anton Melik (1890 - 1966) je bil prepričan, da je bilo za nastanek današnjega površja pomembno mostiščarsko jezero, ki je izginilo šele v prazgodovinski dobi. Zdajnšnje površje Ljubljanskega barja naj ne bi bilo nič drugega kot dno zadnjega mostiščarskega jezera. V njegovih osrednjih delih se je usedala svetla, v glavnem karbonarna ilovica. Njena najvišja plast, ki se zaradi obilice polžjih hišic imenuje polžarica, je marsikje neposredno pod šoto. Šota naj bi nastajala, ko se je jezero postopoma zaraščalo.

Po mnenju geomorfologa Milana Šifrerja (1928 - ) na Ljubljanskem barju ni bilo večje ojezeritve. Po njegovem mnenju polžarica ni jezerska, temveč rečna nasipina. Zdajšnje površje Ljubljanskega barja je nastalo z nasipavanjem potokov tako z neprepustnega kot s kraškega obrobja, šota pa je ostanek zamočvirjenja prvotno bolj suhih tal. Do prvega zamočvirjenja naj bi prišlo že v dobi mostiščarjev. V zaledju porečja Ljubljanice sta se zaradi krčenja gozda povečala vodni odtok in erozija prsti, zato se je povečalo tudi nasipavanje na Ljubljanskem barju. Naplavljali sta zlasti Ljubljanica in Gradaščica. Slednja z nasipanjem zavira odtok poplavnih vod z Ljubljanskega barja. Drugo zamočvirjenje Ljubljanskega barja je bilo v rimski dobi. Povzročile naj bi ga regulacije Ljubljanice, saj so izkopano gradivo naložili tik ob izkopani strugi in s tem otežili odtok poplavnih vod vanjo. Vode so zastajale, povečale so se poplave in tla so postala močvirnata. Pri Logu je rimska cesta prekrita s plastjo šote, kar kaže, da je do zamočvirjenja prišlo tudi pozneje.

Krajinski park Ljubljansko barje

Ime Ljubljansko barje se je uveljavilo šele ob koncu 19. stoletja. Prvi ga je uporabil pisatelj Fran Levstik (1831-1887). Prej se je v knjigah in časopisih omenjalo kot Ljubljansko močvirje ali Močvir. Pristna domačinska oznaka pokrajine je bila Mah. Iz nemščine je izšla beseda Morost ali Marost, iz česar je izpeljano poimenovanje ljudi - Marostarji.

Danes je Ljubljansko barje večinoma osušen in marsikje obdelan svet. Človek je močno preoblikoval to nekdaj močvirno in odljudno pokrajino. Geograf, akademik Anton Melik(1890–1966), ki je bil doma iz Črne vasi, je že leta 1927 napisal disertacijo o kolonizaciji Ljubljanskega barja, ki je izjemna študija o celovitosti odnosov med človekom in naravo. Vrednost naravne in kulturne dediščine na Ljubljanskem barju smo začeli prepoznavati šele v zadnjih desetletjih. Po dolgoletnih zapletih je bilo varovanja vredno območje jeseni 2008 z uredbo razglašeno za Krajinski park Ljubljansko barje. Nekaj več kot 20 kilometrov dolga in okrog 10 kilometrov široka pokrajina je eno najjužnejših visokih barij v Evropi in največje slovensko mokrišče. V izjemni pokrajini se prepletajo pestri in svojski življenjski prostori v spletu rastlinskih in živalskih vrst.

Najbolj prepoznavna stalnica Ljubljanskega barja so poplave in visoka gladina podtalnice, sicer pa daje njegovi pokrajini značilen pečat mozaik travnikov, steljnikov, umetno zasajenih gozdov, njiv, osuševalnih jarkov, mejic in osamelih dreves. Severni del Ljubljanskega barja sega vse do Ljubljane, s čimer omejuje njen prostorski razvoj, saj so geološke razmere razmeroma neugodne za gradnjo. Naravne razmere, med katerimi najbolj zaznamujejo pokrajino hidrogeografske, pa še posebej izrazito vplivajo na rabo tal in poselitev. Skoraj vsa naselja so na prehodnem površju med gričevjem in nižino, le dve vasi sta povsem na barjanski ravnini (hiše so postavljene na kolih), in sta nastali kot plod ene najnovejših kolonizacij v Sloveniji.

Malo je svetovnih prestolnic, ki imajo pred vrati tak pokrajinski biser.

Disertacija o Kolonizaciji Ljubljanskega barja

TUKAJ PRIDE LISTALNIK S PDF DISERTACIJO!!

Nazaj

Prvi ljudje na Ljubljanskem barju

V bakreni dobi je Ljubljansko barje prekrivalo jezero. Predvsem na njegovem južnem bregu so si ljudje tistega časa gradili mokrotnem okolju prilagojena bivališča - kolišča. Ime samo pove, da gre za gručasta naselja posameznih od tal dvignjenih hiš, podprtih z navpično zabitimi koli. Postopnemu umikanju jezera so sledila tudi naselja. Odlično ohranjen les omogoča dopolnjevanje dendrokronološke krivulje.

Takratni ljudje so se preživljali predvsem z lovom, ribolovom, poljedelstvom in živinorejo. Najdbe kalupov, talilnikov, glinenih šob za mehove in livarskih posod ter bakrenih predmetov kažejo, da je vse pomembnejšo vlogo imela tudi metalurgija. Izjemna najdba so ostanki enoosnega voza, ki se uvršča med najstarejše v Evropi.

Nazaj

Nazaj

Nazaj

Ljubljansko barje v antičnem času

Iz antičnih virov izvemo, da je bilo Ljubljansko barje v rimski dobi močvirnato. Glavna prometna pot prek njega je bila Ljubljanica, na kar kažejo ostanki lesenega pomola ob trgovskem emporiju Navportu, tovorna ladja iz Lip in nenazadnje rimskodobne najdbe iz njene struge. Zaradi neznatnega strmca je moral biti nekdaj naravni tok Ljubljanice močno vijugast. Kot kaže, so Rimljani najprej uredili tako imenovano Staro Ljubljanico, katere struga je v dolžini km ohranjena v bližini Notranjih Goric oziroma Podpeči. Stara Ljubljanica je bila od izvirov usmerjena proti Ljubljani, struga zdajšnje Ljubljanice pa se povsem približa podpeškim kamnolomom, kjer so stoletja lomili podpeški apnenec in ga po reki prevažali v takratno Emono. Ob severnem robu Barja je tekla glavna cesta Akvileja-Emona, na njegovem vzhodnem robu, pa so bili pri Babni Gorici odkriti ostanki stranske ceste, ki je verjetno vodila na območje zdajšnjega Iga. Pomemben naravni vir je bil kamen iz podpeškega kamnoloma, iz katerega so izdelani številni oltarji in nagrobniki iz Emone in z območja Iga (na primer lapidarij v cerkvi sv. Mihaela v Iški vasi, podstavek nagrobne stele v cerkvi sv. Jakoba v Strahomerju). Po Barju je tekla tudi meja med mestnima ozemljema Akvileje in Emone, kar dokazuje mejnik, ki so ga našli pri Bevkah.

Nazaj

Nazaj

Nazaj

Nazaj

Nazaj

Nazaj

Nazaj

Nazaj

Cerkve na Ljubljanskem barju

Cerkve na Ljubljanskem Barju so pomembna prostorska (sv. Ana nad Podpečjo, Žalostna Mati Božja na Žalostni Gori pod Krimom, sv. Lovrenc v vasi Jezero) in naselbinska (sv. Vid v Preserju, sv. Jakob v Strahomerju, sv. Mihael v Iški vasi) dominanta.

Večina majhnih enoladijskih cerkvic z zvonikom na zahodu (s pogosto štiristransko pidramidasto streho) ter prezbiterijem na vzhodu je nastala v času gotike, nekatere so bile zasnovane že v romaniki (na primer podružnične cerkve v Iški vasi, Jezeru, Strahomeru). Za cerkve v okolici Iga je značilna prisotnost vzidanih rimskih antičnih spolij (Iška vas, Strahomer).

Sicer pa je na območju Ljubljanskega Barja najpomembnejša sakralna spomeniška celota z gotsko zasnovo (in tudi sicer) nekdanji kartuzijanski samostan Bistra, ki ga je v letih 1255–1260 ustanovil koroški vojvoda in gospod na Kranjskem Bernard Spanheimski. Prvotna samostanska cerkev je bila verjetno tako kot kartuzijanski cerkvi v Žičah in Jurkloštru enoladijska zgradba s križnorebrastim obokom in ravno zaključenim vzhodnim zaključkom. Del samostana in cerkev so leta porušili, ohranjeni so gotski križni hodnik in kasnejši obrambni stolp ter kapela sv. Jožefa s Cebejevo poznobaročno poslikavo. V nekdanjem samostanu je urejen Tehniški muzej Slovenije. Samostan je bil tudi pobudnik nekaterih novogradenj (npr. romarske cerkve sv. Jožefa v Preserjah).

V obdobju gotike, ko je bilo stensko slikarstvo v polnem razmahu, so nastale nekatere še ohranjene poslikave barjanskih podružničnih cerkva. Pomembni sta zlasti datirana (leto 1443) in signirana poslikava prezbiterija (fragmenti tudi na zunanjščini) na Visokem pod Kureščkom beljaško šolanega slikarja Janeza Ljubljanskega ter poslikava v Vrhu nad Želimljami (1450–1460) nekega anonimnega freskanta. Omeniti velja tudi primere poznogotskih poslikav tako imenovane hrvaške skupine slikarjev, ki so delovali v prvih desetletjih 16. stoletja (Strahomer, Iška vas).

Med vplivnimi zgodnjebaročnimi stavbami je treba izpostaviti romarsko cerkev sv. Jožefa nad Preserjem, katere izhodiščni vzor je bil dognan v lombardskem okolju. Gre za pomembno arhitekturo (začetek gradnje leta 1658), ki je z združitvijo prvin centralnega in vzdolžnega prostora sprožila nastanek vrste naslednic v 17. in 18. stoletju.

Med ambicioznejšimi gradnjami iz 18. in 19. stoletja, velja izpostaviti vsaj še župnijsko cerkev sv. Vida v Preserju z datiranimi (leto 1712) baročnimi freskami Janeza Mihaela Rainwaldta, župnijsko cerkev v Tomišlju ter božjepotno cerkev na Žalostni gori z bogato opremo, ki jo pripisujejo ljubljanskemu kiparju Mihaelu Löhru, freske iz 19. stoletja pa so delo Janeza Wolfa in Janeza Šubica.

V štiridesetih letih 20. stoletja je Jože Plečnik v Črni vasi postavil cerkev sv. Mihaela. Uporabil je preproste materiale, večinoma domači podpeški kamen, opeko in les, zanimiva je tudi njena notranja oprema (lestenec, svetilke, klopi…).

Nazaj

Nazaj

Nazaj

Nazaj

Nazaj

Nazaj

Nazaj

Nazaj

Nazaj

Nazaj

Nazaj

Nazaj

Nazaj

Življenjski prostori rastlin in živali

Ljubljansko barje je bilo do začetka 19. stoletja, ko so se pričeli veliki osuševalni posegi, v razmeroma naravnem stanju. Večino barjanske ravnine je sestavljalo nizko travnato in visoko oziroma mahovno barje. Suhi travniki, pašniki, vrtovi, njive in sadovnjaki so se razprostirali na obrobnih delih Barja, v osredju barjanske ravnine so bile njive le na osamelcih in aluvijalnih terasah. V tem času na Barju ni bilo pravega gozda. Po travnatem površju so rasla le posamezna drevesa, predvsem jelša in vrba, redkeje breza. Površino visokega barja so poraščala redka nizka drevesa breze, bora, brogovite in vrbe. Takratno visoko barje je bilo edino visoko barje v Sloveniji na tako nizki nadmorski višini in tudi najjužnejše visoko barje v Evropi. Njegovo izginotje so povzročile človekove aktivnosti, predvsem rezanje šoteter osuševanje in spreminjanje mokrotnih površin v kmetijska zemljišča. Danes je Ljubljansko barje antropogeno preoblikovana pokrajina, za katero je značilen zelo razvejen sistem osuševalnih jarkov. V njegovem omrežju je mozaik intenzivno obdelanih in gnojenih travnikov, njiv, pašnikov, mejic, drevesnih nasadov, zaraščajočih se opuščenih kmetijskih zemljišč, pozidanih zemljišč, stez, kolovozov in cest, počasi tekočih večjih potokov z zastori obrežne grmovne in drevesne vegetacije, visokega šašja in steblikovja, ekstenzivno gospodarjenih močvirnih in vlažnih travnikov na revnih do zmerno ali zelo hranljivih tleh (Ljubljansko barje – JV del), majhnih površin z nizkobarjansko vegetacijo (Dragel – mokrotna dolina, Strajanov breg), ostankov nekdanjega visokega barja (Goriški mah) in poplavnih gozdov. Ljubljansko barje je kot del evropskega omrežja Natura 2000 pomembno območje za ohranjanje biotske raznovrstnosti, saj je bivališče 7 habitatnih tipov, 1 rastlinske (Loeselova grezovka) in 45 živalskih (2 vrsti sesalcev, 22 vrst ptic, 1vrsta plazilca, 3 vrste dvoživk, 8 vrst rib, 4 vrste metuljev, 2 vrsti kačjih pastirjev, 3 vrste mehkužcev) vrst, ki so ogrožene v evropskem merilu. Med njimi prevladujejo vodne in vlagoljubne vrste rastlin in živali, za katerih preživetje so najpomembnejše še dokaj obsežne površine ekstenzivno koriščenih močvirnih in vlažnih travnikov, ostanki nizkega in visokega barja ter poplavnih gozdov, vodotoki z zastori obrežne vegetacije, sestoji visokega šašja in steblikovja ter mejice, ki so ena najznačilnejših krajinskih prvin Ljubljanskega barja.

Ljubljansko barje je gnezdišče največje slovenske populacije kosca (Crex crex) – v svetovnem merilu ogrožene vrste, in sloke (Scolopax rusticola), gnezdišče ene najgostejših populacij repaljščice (Saxicola rubetra) v Srednji Evropi in edino gnezdišče velikega škurha (Numenius arquata) v Sloveniji. Je tudi bivališče najštevilčnejših slovenskih populacij močvirskega tulipana (Fritillaria meleagris), Loeselove grezovke (Liparis loeselii), močvirskega debeloglavca (Carcharodus flocciferus), velikega pupka (Triturus carnifex), zelene krastače (Bufo viridis), zelene rege (Hyla arborea) in močvirske sklednice (Emys orbicularis), pa tudi edino slovensko nahajališče vodnega popnjaka (Hydrocotyle vulgaris), stenice Pachybrachis luridus in močvirskih populacij barjanskega okarčka (Coenonympha oedippus).

Reference

Reference

  • Čelik, T., Verovnik R., Gomboc S., Lasan M. 2005: Natura 2000 v Sloveniji. Metulji (Lepidoptera). Ljubljana.
  • Čelik, T., Vreš B., Seliškar A. 2009: Ocena stanja populacij in habitatov ter predlog monitoringa za ogrožene vrste barjanski okarček (Coenonympha oedippus), močvirski tulipan (Fritillaria meleagris) in Loeselova grezovka (Liparis loeselli) na Ljubljanskem barju. Končno poročilo. Ljubljana.
  • Gogala, A. 2007: Heteroptera of Slovenia, IV: Pentatomomorpha I. Annales 17-1, 61–92. Koper.
  • Martinčič, A. 1987: Fragmenti visokega barja na Ljubljanskem barju. Scopolia 14, , 1–53. Ljubljana.
  • Melik, A. 1946: Ljubljansko mostiščarsko jezero in dediščina po njem. Dela 5. Ljubljana.
  • Naravovarstevni atlas.
  • Poboljšaj, K. 2008: Dvoživke. Narava Slovenije, Ljubljansko barje in Iška. Razstavni katalog, 36–37. Ljubljana.
  • Rubinič, B., Božič, L., Denac, D., Kmecl, P. 2007: Poročilo monitoringa izbranih vrst ptic na posebnih območjih varstva (SPA), Rezultati popisov v gnezditveni sezoni 2007. Končno poročilo. Ljubljana.
  • Tome, S. 2008: Plazilci. Narava Slovenije, Ljubljansko barje in Iška. Razstavni katalog, 38. Ljubljana.
  • Verovnik, R. 2008: Dnevni metulji. Narava Slovenije, Ljubljansko barje in Iška. Razstavni katalog, 32–33. Ljubljana

Nazaj

Nazaj

Nazaj

Nazaj

Vode Ljubljanskega barja

Izraz barje označuje mokroten svet, na katerem z razkrajanjem šotnih mahov in drugih vlagoljubnih rastlin nastaja šota. Zaradi posegov človeka so na Ljubljanskem barju tovrstna zemljišča skoraj v celoti izginila. Kljub temu je to pokrajina, v kateri je voda temeljna pokrajinska prvina. V usedlinah so bogata ležišča talne vode, površje pa je prepredeno z gostim omrežjem regulacijskih jarkov in osuševalnih kanalov med katerimi se zaradi skromnega strmca leno pretakajo vode Ljubljanice in njenih pritokov. Na najbolj izrazitem južnem, kraškem obrobju Ljubljanskega barja je cela vrsta kraških izvirov za katere je značilna velika vodnatost brez omembe vrednih količin nanosov.

Posebna značilnost barja so tako imenovana barjanska okna, nekakšna mala jezerca kot na primer Mareke na Barju, Strahomersko okno, Barjanski okni Jevšnik, pa tudi Izviri Iška Loka.

Ob močnih in dolgotrajnih padavinah se vode rade prelijejo iz strug in spremenijo Ljubljansko barje v naše največje poplavno območje. Zaradi odpravljanja poplav in urejanja kmetijskih zemljišč že več stoletij potekajo na Ljubljanskem barju obsežna regulacijska dela.

Poplave na Ljubljanskem barju

Posnetek Ljubljanskega barja

Ena največjih značilnosti in hkrati velika nadloga Ljubljanskega barja so poplave. Pogoste (redne ali običajne) poplave zajamejo njegove osrednje dele, kjer voda prekrije približno 15% celotne površine. Ob izjemno velikih poplavah je pod vodo kar dobra polovica Ljubljanskega barja. Od Vrhnike proti Ljubljani se poplavni svet oži in v skrajno vzhodnem delu Ljubljanskega barja, vzdolž Ljubljanice do Rakove jelše, je širok približno samo 250 metrov. Številni vodotoki, zlasti Gradaščica, so na to območje nanesli veliko rečnih nanosov. Te nanose je reka prinesla iz severnih robnih delov, posledica nasipavanja pa je, da je površje višje in ga običajna poplavna voda ne zalije več. Na desni strani Ljubljanice se v dolžini okrog 15 kilometrov širi poplavni svet od Vrhnike do Črne vasi. Zaradi umetnih in naravnih ovir se deli na več manjših delov. Meja pogostih poplav je zaradi dvignjenih bregov ob strugi Ljubljanice odmaknjena od reke, ponekod tudi do 500 metrov. Ob izjemnih poplavah voda zalije obsežna zemljišča v južnem delu Ljubljanske, na levi strani reke lahko sega vse do Trnovega.

(poplave_barje.jpg)
Ljubljansko barje - obseg, poplave in poselitev. Vir: Šifrer M. in Orožen Adamič M., Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU. 1985.

Vzroki za nastanek poplav so različni. Izpostavimo lahko tri bistvene razloge: nekraške površinsko tekoče vode, zlasti Gradaščica in Iška, ob velikih padavinah hitro narastejo, poplavijo in zajezijo Ljubljanico ter dvignejo njeno gladino. Ko ta poplavna voda upada, začne pritekati visoka voda iz kraških izvirov, ki se je zadrževala v kraškem podzemlju. Poplavna voda iz kraških voda doseže višek pozneje kot iz površinskih. Ta poplavna voda se tudi pozneje umakne, saj se voda v kraškem podzemlju počasneje pretaka. Zaradi zajezevanja, ki ga povzročijo poplavne vode vseh pritokov, voda v Ljubljanici ne more hitro odteči. Pri doselj največji izmerjeni visoki vodi leta 1933 je bil pretok Ljubljanice v Mostah 372 m/s, dotok vse vode na Ljubljansko barje pa 659 m/s. Zelo velik pomen ima malo nagnjeno površje. Večina Ljubljanskega barja je na nadmorski višini med 288 in 289 metrov. Na ravnem površju z manjšimi vzpetinami in kotanjami se poplavna voda zadrži še zatem, ko voda z vzpetin že odteče. Podobno kot je nagnjeno površje, je nagnjena tudi struga Ljubljanice. Med vodomerno postajo Komin na Ljubljanskem barju in postajo Špica v Ljubljani, med katerima je razdalja 16,5 kilometrov, ima reka le 0,01o nagnjen strmec, kar močno vpliva na zelo počasen odtok vode in počasno zniževanje visoke vode. Za boljšo predstavo je treba vedeti, da ima Ljubljanica na 26 kilometrov dolgem toku od Vrhnike do Ljubljane le štiri metre padca. Majhna nagnjenost površja in majhen strmec Ljubljanice sta povzročala težave pri osuševalnih delih, ko so želeli pospešiti vodni odtok Ljubljanice in poplavnih voda. Med vzroki za nastanek poplav je tudi talna voda v vršajih na obrobnih delih Ljubljanskega barja oziroma v prodnih nanosih med posameznimi vodotoki. Ko talna voda doseže neprepustno ilovico na dnu barja, se pojavijo številni izviri izviri. Poplave na Ljubljanskem barju so najpogostejše jeseni in pozimi, malo jih je poleti, nekaj več pa spomladi. Takšna razporeditev kaže na to, da so poplave tesno povezane z razporeditvijo in količino padavin.

Reference

Reference

  • Adamič Orožen, M. 1998: Ljubljansko barje. Slovenija - pokrajine in ljudje, 380-391.

Regulacije Ljubljanskega barja

O stanju Ljubljanskega barja pred osuševalnimi deli, ki so se v večji meri začela v drugi polovici 18. stoletja, ni podrobnenjših virov. Barjansko površje ni bilo povsod enako. Sprva se je razvilo kot nizko barje, pozneje pa se je ponekod, na primer pri Babni gorici, Havptmancah, Črni vasi, Lipah in Bevkah razvilo visoko barje. Z izjemo barjanskih osamelcev je bilo Barje pred osuševalnimi deli neposeljeno. V gospodarskem pogledu je bilo neznatne vrednosti; največ so ga izrabljali lovci. Pred osuševanjem je bilo Ljubljansko barje v celoti, še posebej pa v osrednjih delih, na površini prekrito s 30 do 65 cm visokim gostim mahom, prepojenim z vodo. Pod mahom je bila od 0,6 do 2,2 m debela plast šote, pod njo pa plast črne barjanske zemlje različne debeline. Sledila je bela, siva ali rumenkasta ilovica. Celotno območje je bilo z vodo prepojeno do te mere, da je bilo težko priti čez, na mnogih krajih pa sploh nemogoče. Ponekod je bil mah porasel z manjšimi smrekami, bori, jelšami in brezami ter resjem, kar je vodo še bolj zadrževalo. Prvi, ki mu je uspelo osušiti vsaj del Barja, je bil Zorn plemeniti Mildenheim, ki je leta 1762 izkopal še vedno aktivni kanal Curnovec in na njegovih osušenih bregovih kosil travo ter žel oves, kar je bil za tiste čase velik uspeh. Leta 1769 je cesarica Marija Terezija izdala dekret o popisu "Ljubljanskega močvirja", istega leta pa je pater Gabrijel Gruber, profesor mehanike v Ljubljani, začel načrtovati osuševalna dela. V sklopu teh prizadevanj je leta 1780 po številnih zapletih nastal Gruberjev prekop med Grajskim gričem in Golovcem. Na Barju so izkopali mrežo odvodnih jarkov, izravnali struge pritokov Ljubljanice in tako občutno znižali gladino talne vode. S tem se je začelo sistematično osuševanje Barja. Narejenih je bilo veliko projektov, a so le redke uresničili. Podoba pokrajine se je temeljito spremenila. Kljub temu pa so le deloma rešili probleme zaradi poplav in visoke podtalnice, vzrok za to je pogrezanje Barja. Na zemljevidu s konca 18. stoletja je razvidno, da je bilo v obrobnih predelih ter ob pritokih Ljubljanice in Ižice izkopanih precej jarkov in manjših kanalov. Ob njih je bil svet že nekoliko osušen in deloma uporaben za rast kulturnih rastlin, travnike in še posebej pašnike. Med regulacijskimi deli leta 1823 so podrli vse jezove na Ljubljanici in poglobili njeno strugo. Na osušenih barjanskih zemljiščih so ustanovili poskusno posestvo. Uspehi pri osuševanju so omogočili načrtno naseljevanje na Barju. Primera novih kolonij sta Črna vas in Ilovica. V tem času so začeli množično izkoriščati šoto, kar je povzročilo znižanje barjanskih tal in s tem nove povodnji, ki so dosegle velik obseg že leta 1851. Zato so ponovno začeli z osuševalnimi deli. Med svetovnima vojnama so bili zgrajeni pomembni objekti na Ljubljanici in pritokih, v Ljubljani pa so uredili rečne bregove. Kljub temu Barje vse do današnjih dni ni povsem izsušeno in ga še vedno ogrožajo poplave. Z rednim čiščenjem odvodnih jarkov in vzdrževanjem bolj ali manj stalnega nivoja gladine Ljubljanice vzdržujejo nivo podtalnice, kar odločilno vpliva na stabilnost barjanskih tal.

Reference

Reference

  • Melik, A. 1927: Kolonizacija Ljubljanskega barja. Ljubljana.
  • Melik, A. 1963: Ob dvestoletnici prvih osuševalnih del na Barju. Geografski zbornik 8. Ljubljana.
  • Pavšič, J. 1989: Ljubljansko barje v geoloških obdobjih. Kulturni in naravni spomeniki Slovenije 169. Maribor
  • Geister, I. 1995: Ljubljansko barje. Ljubljana
  • Adamič Orožen, M. 1998: Ljubljansko barje. Slovenija - pokrajine in ljudje, 380-391. Ljubljana.

Povezava na G+ - vklopljen sloj zemljevid

TUKAJ PRIDE LISTALNIK S PDF DISERTACIJO!!

Kraški izviri Ljubljanice

Strmo zahodno obrobje tektonske udorine Ljubljanskega barja je slabo razčlenjeno. Med Borovniško in Podlipsko dolino se le ob izvirih Ljubljanice pri Vrhniki barjanska ravnina s širokim zatrepom globlje zajeda v obod. Osrednja kraka tega zatrepa sta Močilnik in Retovje, ki sta sklenjena s strmimi, celo prepadnimi stenami, pod katerimi so izviri Male in Velike Ljubljanice. Svojevrsten zatrep je tudi ob izvirih Ljubije, medtem ko so izviri Bistre nekoliko bolj oddaljeni in prihajajo na plan neposredno pod strmo kraško rebrijo. S kraškimi izviri na Vrhniki in v njeni najbližji okolici se konča izredno obsežen rečni sistem kraške Ljubljanice in začne njen površinski tok. Podzemno priteka v izvire največ vode s Planinskega polja, del pa neposredno s Cerkniškega polja. Zaradi lege v bližini glavne ceste Vrhnika–Logatec in priljubljene izletniške točke z gostiščem sta najbolj znana izvira Male Ljubljanice v zatrepni dolini Močilnika, kjer iz gruščnatih kotanj pod od 20 do 30 m visokimi stenami pritekajo vode Malega in Velikega Močilnika. Tu se pojavljajo predvsem vode s Planinskega polja, delno pa tudi iz ponorov Hotenjke, Žejskega potoka, Petkovščice in Logaščice. Kmalu za Močilnikom se v Malo Ljubljanico izliva potok Bela, ki priteka iz Rovtarskega hribovja zahodno od Vrhnike. V povirju Bele je znamenita zaganjalka Lintvern, ki jo omenja že Valvasor. Nekaj sto metrov za sotočjem je na desnem bregu Male Ljubljanice na Mirkah termalni izvir Furlanove toplice s stalno temperaturo 23o C. Južno od Močilnika je razčlenjena zatrepna dolina Retovje, v kateri so nanizani izviri Velike Ljubljanice. To so največji, najpomembnejši in najtrajnejši izviri Ljubljanice. Najjužnejši izvir je Veliko okence pod previsno steno, le malo severneje pa je podobno Malo okence. Oba sta občasna in se ob suši spremenita v jezerci. Kjer se zatrep razširi, vre voda na dan na številnih mestih, najpomembnejši pa so izviri Pod skalo, Pod orehom ter obzidan in delno s hišo pokrit Maroltov izvir. Za razliko od vseh preostalih izvirov Ljubljanice, kjer voda priteka iz grušča, je pri nekaterih izvirih v Retovju potapljačem uspelo prodreti v zakraselo podzemlje. V te izvire sta se že davnega leta 1939 s preprosto potapljaško opremo podala brata Kuščer. Zdaj je Veliko okence raziskano v dolžini 270 m in 25 m pod gladino izvira, rovi Malega okenca pa so 370 m dolgi in 45 m globoki. Prehoden je tudi 70 m dolg in 15 m globok izvir Pod orehom. Po slabem kilometru toka se Velika Ljubljanica združi z Malo Ljubljanico in od sotočja dalje se reka imenuje Ljubljanica. Nizek apneniški hrbet loči Retovje od izvirov Ljubije. Od juga proti severu si sledijo občasni Smukov in Gradarjev izvir ter stalna Jurčkov in Ceglarjev izvir. V izvire Velike Ljubljanice in Ljubije se podzemsko stekajo vode s Planinskega in Logaškega polja ter v manjši meri s Cerkniškega polja. Zadnji, najbolj jugovzhodni izviri Ljubljanice, so izviri Bistre. Ob bivšem kartuzijanskem samostanu, v katerem je zdaj Tehnični muzej Slovenije, je Grajski izvir. Dobrih sto metrov naprej so pod cesto proti Borovnici Zupanovi in Galetovi izviri. Voda Zupanovih izvirov je nekdaj gnala mlin, voda Galetovih izvirov pa poganja malo elektrarno. S sledenjem so ugotovili, da se v Bistro stekajo predvsem vode s Cerkniškega polja. Na obronkih Ljubljanskega barja izvirajo tudi ponikalnice z Rakitniške planote, sprva v manjšem kraškem polju Ponikve pri Preserju in nato v kraškem bruhalniku pri Kamniku pod Krimom.

Reference

Reference

  • Novak, D. 1965: Izviri Ljubljanice. Proteus 28-1. Ljubljana.
  • Habič, P. 1996: Vrhniški izviri in njihovo kraško zaledje. Vrhniški razgledi 1. Vrhnika.
  • Skoberne, P. 2004: Ljubljanica: od izvira do izliva. Slovenija na dlani. Ljubljana.

Nazaj

Nazaj

Nazaj

Nazaj

Nazaj

Nazaj

Nazaj

Opis površja

Ljubljansko barje je južni del dna Ljubljanske kotline. Deli se na osamelce, osrednjo uravnavo oziroma barje ter prehoden svet med gričevjem in barjem. Osrednja uravnava se deli na pogosto, redno in občasno poplavljenega zemljišča. Posebna podenota so ostanki šotišč. Prehoden svet med obrobnim gričevjem in barjem se deli na stik barja s kraškim hribovjem in stik barja z neprepustnim gričevjem. Slednji je ob vrsti manjših potokov, ki pritekajo s Polhograjskega hribovja in Golovca. Na stiku z barjem so nastali obsežni vršaji Šujice, Gradaščice, Iške, Borovniščice in Želimeljščice.

Osamelci ali "otoki" so manj ugreznjeni deli dna Ljubljanskega barja. Osamelci Sinja gorica (293 m), Blatna Brezovica (326 m), Bevke (Brdo, 345), Kostanjevica (367 m), Plešivica (390 m), Grič-Dobčenica (342 m) in osamelci pri Vnanjih goricah (Veliki Vrh, 373 m) so vrhovi slemena, ki ločuje Podlipsko dolino na severu in dolino Ljubljanice na jugu. Vzhodno od osamelcev pri Vnanjih Goricah, kjer poteka tomišeljski prelom, osamelcev ni več, kar potrjuje močnejše ugrezanje vzhodnega in jugovzhodnega dela Ljubljanskega barja. Povsem blizu vzhodnega roba Ljubljanskega barja, pri Škofljici, sta dva manjša osamelca Grmez (320 m) in Babna Gorica (328 m).

Na dolomitnih osamelcih, kjer je rjava pokarbontna prst, ni večjih kmetijskih zemljišč, bistveno več jih je na bolj uravnanem površju. Za kmetovanje precej boljše razmere so na robnih vršajih, ki so jih izoblikovali pritoki s kraškega zaledja. Razmere so še zlasti ugodne na Iškem vršaju. Reke z višjega obrobja v ugrezajočo barjansko udorino nanašajo velike količine gradiva. Z njim so na debelo prekrile stare, pred tem v živo skalo vrezane doline.

Pod šoto, ki je zaradi dolgotrajnega rezanja in večnamenske uporabe na obravnavanem območju ni več, močno organogeno peščeno ilovico in kredo je več plasti ilovnatega proda, ki ločujejo plasti ilovic. Zaporedje in sestava usedlin kažeta, da so bile odložene v poledenitvenih in vmesnih toplejših obdobjih. V toplejših obdobjih so se odlagale kreda, ilovica in glina, v hladnih obdobjih pa prodi in različni peski. Odtekanje padavinske vode ovirajo skoraj ravno površje ter slabo prepustne glinaste in ilovnate usedline, zato so pore v prsti precejšen del leta zapolnjene z vodo, kar povzroča oglejevanje prsti.

Reference

Reference

  • Adamič Orožen, M. 1998: Ljubljansko barje. Slovenija - pokrajine in ljudje, 380-391. Ljubljana.
  • • Pavšek, M. 2007: Ljubljansko barje. Delovno gradivo za ekskurzije v okviru LGD. Ljubljana.

Nazaj

Nazaj

Nazaj

Nazaj

Nazaj

Nazaj

Nazaj

Nazaj

Nazaj

Nazaj

Urbanizacija

(9kartaskupaj.gif)
Širitev Ljubljane na barje, diplomsko delo, Oddelek za geografijo FF. © 2002, Primož Gašperič, Tehnična izdelava: Tadej Accetto

Širitev mesta

Ljubljana je skozi svojo zgodovino dobivala središčno vlogo na ozemlju današnje Slovenije in nujna posledica je bila postopna širitev mestnega prostora. Vendar pa ta širitev ni bila enakomerna, za kar gre zasluga nekaterim naravnim dejavnikom oziroma pokrajinski raznolikosti. Na vzhodu in zahodu sta širitev omejevala Tivoli in Grajski grič, proti jugu pa Ljubljansko barje. Značilnosti barjanskih tal so poznali že Rimljani, zato so Emono zgradili na meji z Barjem, vendar nekoliko severneje, kjer so tla trdnejša. Zanimivo je, da se je meja strnjenega naselja tekom stoletij pomaknila le za kakšnih sto metrov proti jugu, na Barje pa se je razširila le s posameznimi poselitvenimi nizi vzdolž pomembnejših poti. V devetnajstem in prvi polovici dvajsetega stoletja je ruralno predmestje seglo že povsem na Barje, vendar o širitvi mesta nanj še ne moremo govoriti, ker so to poselitev zaznamovala manjša naselja z značilno ruralno vlogo in poselitvijo (Trnovo, Krakovo) ter nekateri poselitveni otoki, ki so nastali zaradi odpravljanja posledic prve svetovne vojne (Galjevica, Sibirija). Z rečnim prevozništvom in opekarskimi obrati, ki so delovali v južnem delu Trnovega (Opekarska cesta), se je naselitev utrdila, vendar pa ti dejavnosti nista bili dovolj močan dejavnik za zlitje z mestom. V petdesetih in deloma še v šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo območje Barja, z izjemo najbolj severnih delov in posameznih obcestnih nizov ob Tržaški in Dolenjski cesti, še zelo redko poseljeno in je imelo povsem kmetijski značaj. Postopna širitev mesta v šestdesetih letih je posledica dveh vrst urbanizacije. Z načrtno urbanizacijo so bile določene smernice za nadaljnjo poselitveno smer in širitev mesta na Barje. Eden prvih in najobsežnejših posegov je bila izgradnja stanovanjske soseske e Murgle, ki je bistveno spremenila podobo južno od Ceste v Mestni log. S stihijsko ali tako imenovano črno gradnjo se je začela nenadzorovana razpršena urbanizacija, ki postopno dobiva vse večji obseg. Kot najznačilnejšo in pozneje tudi najgosteje zazidano "črnograditeljsko četrt" lahko izpostavimo Rakovo jelšo. Sprva redke črne gradnje so se postopoma zgostile do te mere, da so na obravnavanem območju postale izrazit dejavnik oblikovanja poselitvenega vzorca. S postopno legalizacijo v devetdesetih letih so bili ti objekti vključeni v nadaljnji razvoj mesta. Pozna širitev mesta na Barje ni slučajna in je posledica številnih dejavnikov in s njimi povezanih problemov, ki pa so vendarle značilni samo za barjanska tla. Med njimi velja izpostaviti zahtevnejšo in zato tudi dražjo gradnjo na pilotih oziroma nasipih, nerodovitno barjansko prst, visoko gladino talne vode in nevarnost poplav.

Reference

Reference

  • Adamič Orožen, M. 1998: Ljubljansko barje. Slovenija - pokrajine in ljudje, 380-391.
  • Vrišer, I. 1956: Razvoj prebivalstva na območju Ljubljane, Knjižica Kronike, časopisa za slovensko krajevno zgodovino, 2, 5-47. Ljubljana.
  • Gašperič, P. 2002: Širitev Ljubljane na Barje med letoma 1950 in 2002. Diplomsko delo. Ljubljana.

MegaZine3 requires FlashPlayer 9

Get Adobe Flash player

Powered by MegaZine3

Nazaj na krajinski park

Išči

Šota

Ko je na Ljubljanskem barju izginilo domnevno mostiščarsko jezero, je za njim ostalo veliko močvirje. Iz nizkega barja, ki je še bilo občasno poplavljeno ali v stiku s tekočo vodo, se je razvilo visoko barje, ki ga tekoče vode niso več dosegle. Edini vir vode v njem so bile padavine, ki pa so skoraj brez mineralnih primesi. V takem revnem okolju so uspevale le posebej prilagojene rastline, predvsem šotni mahovi, ki so sposobni zadržati ogromne količine deževnice za sušno obdobje. Zaradi stalne vlage in zadrževanja padavinske vode je odmrla organska snov slabo razpadala in nastala je plast šote. Debelina šote, ki je ponekod še ohranjena pod vrhnjo plastjo prsti, je (bila) različna: največkrat od metra do dveh, na nekaterih mestih, na primer med Bevkami, Logom pri Brezovici in Drenovim Gričem, pa celo več kot 6 m. Večina območja s "črno šoto" je verjetno pripadala nizkemu barju, od tod je dobila ime Črna vas. Preostanek z debelejšo plastjo "rjave šote" je pripadal visokemu barju. Po obdobju sistematičnega osuševanja so v štiridesetih in petdesetih letih 19. stoletja začeli na območjih visokega barja rezati šoto. Povpraševanje po šoti je raslo in zato so na prelomu iz 19. v 20. stoletje v okolici Ljubljane delovale pravcate "šotne tovarne". Velika šotišča so se naglo krčila, nastale so kotanje, ki jih je ob večjem deževju zalila voda. Šoto so uničevali tudi okoliški kmetje s požiganjem, da bi pridobili čim več rodovitnih zemljišč. Z rezanjem šote je bila načrtu za melioracijo Ljubljanskega barja napravljena medvedja usluga: kolikor manj je bilo šote, toliko bolj se je nižalo barjansko dno in poplave so bile vse obsežnejše. Malo pred začetkom 1. svetovne vojne so ocenili, da je za pridobivanje šote ostalo na razpolago še okrog 1400 ha zemljišč. V petdesetih letih prejšnjega stoletja je posebna komisija takratnega ljubljanskega okraja pregledala vsa šotišča na Ljubljanskem barju in ugotovila, da jih ima meter do dva debelo plast šote le še 134 ha. Od petih ugotovljenih nahajališč je bil leta 1960 še najmanj prizadet košček nekdanjega visokega barja Bevški mah (95,2 ha), preostala štiri manjša šotišča pa so bila Jurešičeva gošča v Lipah (1,7 ha), Kozlerjeva gošča pri Črni vasi (21,8 ha) in šotišče Na Mahu, južno od Grmeza. Ni pa bilo več šotišč z značilnostmi visokega barja. Na začetku 20. stoletja je bila zamujena zadnja priložnost, da bi ohranili vsaj vzorec neprizadetega visokega barja z značilnim rastlinstvom in živalstvom. Žalostna je ugotovitev, da nam je marsikatera skrivnost nekdaj "največjega in najzanimivejšega barja Avstrije" ostala nerazjasnjena. Težko je razumeti, kako se je tako rekoč "včeraj" vse to lahko zgodilo na pragu Ljubljane, ki ima dolgo biološko znanstveno tradicijo. Se je mogoče našim predhodnikom zdelo, da je Ljubljansko barje tako veliko, da se ga ne da uničiti? Morda niso imeli dovolj moči, da bi lahko nasprotovali izkoriščanju tako pomembnega "energetskega vira" kot je šota, čeprav dandanes večina ljudi zanjo sploh ne ve več.

0%
0%