Naše oko vidi tiste predmete, od katerih se svetloba odbija. Iz teh odbitih žarkov, ki padejo v naše oko pa nastane slika, ki jo vidimo. Del svetlobe, ki pada na določeno površino se zmeraj odbije (refleksija), del svetlobe se vpije (absorbira). Pri določenih materialih kot je steklo, zrak, voda ..., pa lahko svetloba potuje skozi sredstvo (transmisija). Tukaj se bomo posvetili refleksiji ali odboju svetlobe.
Kadar pa želimo, da se od površine odbije skoraj vsa svetloba, uporabimo zrcala. Spoznali bomo, kako se curek odbije na ravnih zrcalih. Če s curkom svetlobe posvetimo na ravno zrcalo, se bo večji del vpadne svetlobe odbil. Da lahko napovemo, kako se bo curek odbil, uporabimo naslednji dve zakonitosti.
1. Vpadni kot je enak odbojnemu kotu.
2. Vpadni žarek, odbiti žarek in vpadna pravokotnica ležijo v isti ravnini.
Vpadni kot in kot, pod katerim se žarek odbije, podamo vedno glede na vpadno pravokotnico. Svetlobni žarek ponazorimo z daljico in njegovo smer s puščico.
Kadar postavimo predmet pred zrcalo, se njegovi žarki odbijejo od zrcala in ti padejo v naše oko. Mi vidimo sliko v zrcalu. Za takšne slike velja:
1. slika ima enake dimenzije kot predmet;
2. razdalja med zrcalom in predmetom je enaka razdalji med sliko in zrcalom;
3. slika predmeta je simetrična glede na zrcalo (leva stran predmeta je desna stran slike);
4. slika, ki nastane, je navidezna.


