Silo, ki ovira telo pri drsenju, imenujemo sila trenja. To je ploskovno porazdeljena sila. Tudi če sta ploskvi, ki se pri drsenju dotikata, še tako gladki, sta pod mikroskopom videti hrapavi. Izbokline ene ploskve se drgnejo ob izbokline druge ploskve. Posledica tega je, da se gibanje slej kot prej ustavi, ob tem pa se telesi tudi segrevata. Trenje je navzoče povsod. Zaradi trenja se vozimo po cestah, obračamo liste v knjigi, pišemo s svinčnikom, itd. Včasih želimo trenje zmanjšati, včasih si ga želimo povečati.
Če opazujemo gibanje trdnih teles skozi snovi, kot so voda, zrak, olje itd., opazimo, da ovirajo gibanje le-teh teles. Silo, ki ovira gibanje v tekočinah in deluje v nasprotno smer, kot se telo giblje, imenujemo upor. O uporu govorimo tudi takrat, ko se giblje snov, telo pa miruje.
Tako, kot pri trenju, želimo včasih upor čim bolj zmanjšati (na primer pri avtomobilih),
včasih pa povečati (na primer pri padalcih).