Kot smo že omenili lahko v tabeli hranimo le podatke, kateri ustrezajo podatkovnem tipu tabele.
V tabeli tako ne morem hraniti elementov različnega podatkovnega tipa. Kot na primer, v tabeli vrednosti, ki je podatkovnega tipa int[] , lahko hrani samo takšne podatke, ki so podatkovnega tipa integer. Torej podatek podatkovnega tipa double ne moremo hraniti v tabelo vrednosti.

Podatkovni tipi za predstavitev števil, znakov, nizov, logičnih vrednosti in poljubnih objektov

Utemeljitev

Različna števila predstavimo z različnimi podatkovnimi tipi. Za hranjenje decimalnih števil lahko uporabimo podatkovni tip decimal[]. Za realna števila sta rezervirana podatkovna tipa double[] in float[], za cela števila pa int[] ter pa long[].

Za predstavitev elementov, ki so znaki ali nizi, uporabimo podatkovna tipa char[] in string[]. Prvi omogoča hranjenje znakov. String[] pa omogoča, da v tabeli hranimo nize različnih dolžin.

Za hranjenje podatkov o logičnih vrednostih uporabimo tabelo s podatkovnim tipom bool[]. Lahko pa deklariramo tabelo, ki omgoča hranjenje objektov, ki smo jih zgradili sami.

Pri podatkovnih tipih tabel je potrebno omeniti to, da s tem ko napovemo za kater podatkovni tip gre, vnaprej določimo kakšne podatke naša tabela sprejme in kakšne ne.

Video: deklaracija tabele z operatorjem new

Tabelo deklariramo tako, da uporabimo ukaz new, s katerim rezerviramo prostor v pomniliniku. Nato v zavitih oklepajih ({ }) napovemo vrednosti, za katere želimo, da se ob deklaraciji po vrsti vnesejo v tabelo.

Utemeljitev deklaracije

• int[] tabela = new int[5] {5, 6, 4, 2, 3}
  Z ukazom new smo zasedli prstor v pomnilniku namenjen tabeli, dolžine 5 znakov. Elementi, ki so našteti na koncu v zavitih oklepajih, se ob deklaraciji tabale avtomatsko vnesejo v tabelo po vrsti. Tako ima tabela določene elemente. Kot smo omenili na prejšnih straneh, se navadno vnesejo elementi z vrednostjo . V tem primeru se to ne zgodi, saj smo napovedali katere vrednosti želimo v tabeli. Med zavite oklepaje je potrebno vnesti toliko elementov, kolikor smo namenili dolžino tabele. Torej če je dolžina tabele pet elementov, se v zavite oklepaje našteje točno pet elementov. V nasprotnem primeru pride do napake.
• bool[] tabela_2; 
  V tem primeru smo uporabili podatkovni tip boolean. Za tabelo nismo rezervirali prostora v pomnilniku, saj nismo uporabili ukaza new.
• tabela_2 = new bool[2] {true, true} 
  Sedaj je na naslovu, ki ga hrani spremenljivka tabela_2 rezerviran prostor za tabelo dolžine dveh elementov. Z ukazem new smo rezervirali pomnilniški prstor za dva elementa.
  Na koncu v zavitih oklepajih napovemo vrednosti, za katere želimo, da se ob deklaraciji vnesejo v tabelo. Tako se bo dvakrat vnesela vrednost true. V nasprotnem primeru, če ne bi napovedali vsebine, bi se v tabelo avtomatsko vnesle vrednosti false.

Deklaracija tabele z operatorjem new in naštevanjem elementov

Kot ena izmed možnosti deklaracije tabele je deklaracija z naštevanjem elementov, brez predhodne rezervacije pomnilniškega prostora.

Utemeljitev deklaracije

V tem načinu deklaracije tabele napovemo samo za kakšen podatkovi tip elementov gre. V zavitih oklepajih naštejemo vse elemente, ki jih želimo v tabeli. Ni potrebno podati podatka o dolžini tabele, ampak se rezervacija pomnilniškega prostora izvede samodejno. Tako se dolžina tabele določi glede na število elementov, ki smo jih navedli z zavite oklepaje.

Podatke lahko v tabelo vnesemo ob deklaraciji tabele in so s tem takoj pripravljeni za nadaljno uporabo. Obstaja pa druga možnost, da ob deklaraciji navedemo samo dolžino tabele, elementov pa ne naštejemo. S tem tabela ni ostala prazna ampak so se ji priredili elementi z vrednostjo .

Podatek pa lahko vstavimo na ustrezno mesto v tabeli le, če poznamo njegov ključ. Preko ključa oz. indeksa elementa dostopamo do ustreznega mesta v tabeli.

Utemeljitev

Najprej smo deklarirali tabelo podatkovnega tipa int[], ki hrani le podatke tipa integer. Ker ob deklaraciji nismo navedli elementov, ki bi se (lahko) vnesla v tabelo, so v tabeli tako vrednosti .

Po izvedbi ukaza tab_int[3] = 9; se vsebina tabele spremeni. Na četrtem mestu od leve (indekse začnemo označevati z 0) se vrednost nadomesti z .

Do ustreznega mesta v tabeli, kamor želimo element vstaviti, pa lahko dostopamo tudi preko spremenljivke, ki določa vrednost ustreznega indeksa. Indeks podamo posredno preko spremenljivke i. Tak princip se pojavi, če do elementov tabele dostopamo s pomočjo zanke.

Do podatkov dostopamo na podoben način, kot smo podatke v tabelo vstavljali. Indeksi oz. ključi so tudi pri samem dostopu do elementov ključnega pomena.

Kot smo že omenili se številčenje indeksov prične z . Prvi element v tabeli je predstavljen z indeksom , takoj naslednji pa z indeksom . Vsak naslednji element ima za ena večji indeks kot njegov predhoni element.

Sedaj ko vemo kakšen naslov imajo elementi tabele, lahko dostopamo do ustreznih elementov.

Utemeljitev

V zgornjem primeru imamo tabelo, ki ji ob deklaraciji dodamo vsebino elementov: , , , , in . Ker vemo da so indeksi elementov urejeni prav tako po vrsti, do drugega elementa tabele dostopamo z ukazom tabela[1] . Ampak s tem si vrednosti nismo shranili. Če želimo vrednost v nadalnje uporabljati jo je potrebno ustrezno shraniti. Zato jo shranimo v spremenljivko prebrano, ki je tipa integer. Sedaj smo prebrali vrednost drugega elementa po vrsti v tabeli.

Utemeljitev

Do elementov pa navadno dostopamo tudi s pomočjo zanke. V zgornjem primeru vidimo, da smo za sprehod po tabeli uporabili zanko for. Spremenljivka i predstavlja indeks. Preko vrednosti indeksa bomo dostopali do ustrznih elementov.

Torej, i se bo ob vsakem ponovnem vstopu v zanko za ena povečal. Tako bomo s pomočjo zanke prebrali vse elemente zanke. Spremenljivka prebrano, bo v vsakem krogu zanke dobila novo vrednost. Na koncu izvajanja zanke bo vrednost spremenljivke prebrano enaka , saj je zadnji element tabele.

Video: kako dostopamo do elementov tabele

IZPIS VSEBINE TABELE

Do sedaj smo si ogledali kako dostopamo do elementov tabele. Sedaj pa si bomo ogledali kako lahko vsebino tabele na več različnih načinov izpišemo.

int[] tabela = new int[3] {1, 2, 3};
Console.WriteLine(tabela);

Utemeljitev

Zgornji primer prikazuje kaj se izpiše, ko se izvede ukaz Console.WriteLine(tabela); . Ker spremenljivka tabela hrani le naslov kjer se tabela nahaja, se zato izpiše le vrsta podatkovnega tipa tabele. Če želimo izpisati njeno vsebino je potrebno izpisati vsak element tabele posebej.

Za izpis celotne vsebine tabele navadno uporabimo zanki for in foreach. Kako delujeta omenjeni zanki si bomo pogledali na naslednjih straneh.
Na spodnjih primerih si bomo ogledali več različnih primerov izpisov tabele podatkovnega tipa string. Pristopi so v vseh primerih enaki. Sprehodimo se po celotni tabeli in sproti izpisujemo elemente.

foreach(var item in array)
    Console.Write(item.ToString() + " ");
Console.Write(string.Join(" ", array));
int[] array = new int[] { 1, 2, 3 };
foreach(var item in array)
{
    Console.WriteLine(item.ToString());
}

for ( int i=0; i<tabela.Lenght(); i++) Console.WriteLine(tabela[i]);

Vsebino tabele izpišemo z uporabo zanke for. Za pravilen izpis potrebujem dodaten števec i, ki ga definiramo ob deklaraciji zanke for in ima obliko int i=0 . Števec bomo na vsakem ponovnem obhodu zanke povečali za ena, kar napovemo z ukazom i++ . Zaustavitveni pogoj ima obliko i<tabela.Lenght() , kar pomeni, da se števec povečuje, dokler ne doseže vrednosti, ki je manjša od dolžine tabele.

foreach(var item in array)
{
    Console.WriteLine(item.ToString());
}
Pri izpisu vsebine tabele z zanko foreach ne potrebujemo dodatnega števca, s katerim bi določali ustrezen ključ elementov tabele. Z ukazom foreach(var element in tabela) , definiramo spremenljivko element, tipa var. Podatkovni tip var sprejme kateri koli podatkovni tip.
Tako bo na vsakem obhodu zanke spremenljivka element dobila novo vrednost iz tabele. Z ukazom Console.WriteLine(element.ToString()) pa izpišemo trenutno vrednost spremenljivke element.

Vsebina je v obeh primerih izpisana v enakem vrstnem redu, od začetka do konca tabele.

Primeri, ki smo jih spoznali do sedaj temeljijo na enodimenzionalnih tabelah. Enodimenzionalna tabela pomeni, da ima le eno dimenzijo. Enodimenzionalno tabelo, pa si lahko predstavljamo tudi kot matriko z eno samo vrstico. Tako bi tudi tabeli lahko rekli, da ima samo eno vrstico.

kako si predstavljamo 1-dimenzionalno tabelo

Deklaracija: int[] tabela = new int[3]; Dostopa do elementov: tabela[0]; Vnos elementov ob dekalaraciji: int[] tabela = new int[] {1, 4, 5, 5}; Seveda se v praksi pojavljajo tabele, ki niso le enodimenzionalne, temveč imajo več dimenzij.

Najpogosteje srečamo dvodimenzionalne tabele. Tabelo si predstavljamo v obliki matrike, ki ima več stolpcev in več vrstic. V takšne tabele lahko shranimo toliko elementov, kolikor znaša produkt števila vrstic in stolpcev.

kako si predstavljamo 2-dimenzionalno tabelo

Deklaracija: int[,] tabela = new int[4,2];
Dostopa do elementov: tabela[0][0];
Vnos elementov ob deklaraciji: int[,] tabela = new int[,] {{1,2}, {3,4}, {5,6}, {7,8}};

Pogosto pa se srečamo tudi z tabelami, ki imajo tri dimenzije. Večje dimenzije si že težko predstavljamo, zato se z njimi ne bomo ukvarjali.

kako si predstavljamo 3-dimenzionalno tabelo

Deklaracija: int[,,] tabela = new int[4,2,5];
Dostopa do elementov: tabela[0][0][0];
Vnos elementov ob deklaraciji:int[,,] tabela = new int[,,] {{1,7,2}, {2,4,1}};

Kot že vemo, moramo ob deklaraciji tabele določiti kakšen podatkovi tip podatkov bomo hranili v tabeli in kako velika bo ta tabela.

Najpogosteje se pojavljajo težave, ko je tabela polna, mi pa bi še potrebovali nekaj dodatnega prostora na koncu tabele.
V takih primerih ima C# vgrajeno funkcijo, ki za dano vrednost parametra razširi tabelo.

Primer: Imamo tabelo, ki jo deklariramo takole: int[] tabela = new int[20]; . Tabela lahko hrani 20 elementov, tipa integer. Ker želimo tabelo razširiti na dolžino 23, uporabimo funkcijo, ki nam dano tabelo razširi.

String[] tabela = {"The", "quick", "brown", "fox", "jumps"};

s tem ukazomsmo deklarirali tabelo, ki hrani podatke tipa String. Tabela ima dolžino 5. Sedaj želimo v tabelo dodati 3 nize. Ker ni več prostora, je potrebno tabelo razširiti.

Array.Resize(ref tabela, tabela.Length + 3);

Sedaj smo tabelo razširili za 3 elemente. Ukaz Array.Resize(tabela,dolžina_tabele); je vgrajena funkcija, ki prejme dva parametra. S prvim parametrom napovemo katero tabelo želimo razširiti. Kot drugi parameter pa podamo novo dolžino.
V našem primeru smo novo dolžino izračunali tako, da smo z funkcijo Lenght() prebrali trenutno dolžino tabele in ji nato prišteli vrednost 3. Tabela ima sedaj dolžino 8.

• Mojca Vrenko. Nauk.si. [Online]. Povezava: http://www.nauk.si/materials/5136/out/index.html#state=1

• MSDN. Array Resize Method. [Online]. Povezava: http://msdn.microsoft.com/en-us/library/bb348051.aspx